Basic Instinct (1992)

IMDB

Prvinski nagon je leta 1992 postal presenetljiva senzacija in hkrati zavoljo slavne montaže vzdignil nemalo prahu. Prelomen izdelek, ki si je pred 20 leti upal pokazati eksplicitne prizore seksa, povsem direktno in za takrat običajnega gledalca šokantno, tudi vsled glavne igralke in zvezde Sharon Stone, ki je brez sramu šla do konca ter pokazala vse. 

Have you ever fucked on cocaine, Nick? It's nice.

Nazornosti, ki je botrovala, da se je film vpisal med anale, se imamo zahvaliti predvsem nizozemskemu režiserju Paulu Verhoevenu (Total Recall, RoboCop, Starship Troopers), katerega vizija je bila že v pred-produkciji jasna; kot glavni adut filma, ničesar prepustiti domišljiji gledalca. Pred začetkom snemanja je hotel še dlje, saj je izrazil željo, da bi bil to prvi mainstream film, ki bi pokazal moško erekcijo. Želja se mu sicer ni izpolnila, še več, da je film dobil R- rating, ga je moral režiser zrezati kar 14-krat. Režiserjeva verzija je na prodajalne prispela šele leta 2006, a rezultat je še danes nazoren odrvrtek, poln grafičnih prizorov in pametnih montažnih rezov, ki tudi zaradi solidnega scenarija Joe Eszterhasa učinkujejo še danes. Prizor zasliševanja, kjer Stonova ne nosi spodnjih hlačk, kar nazorno pokaže znameniti montažni close-up pa je postal legendaren že sam po sebi (sodeč po anekdoti Stonova za časa snemanja ni vedela, da bo režiser ta gib posnel, naročil ji je le naj hlačke sleče, saj motijo kontrast, v scenariju prizora namreč ni bilo.) Režiser glavno temo, spolnost v vlogi nasilja, predstavi direktno, polemično in kontroverzno. Golota, spolna namigovanja in tabu prizori sicer ponekod padejo iz konteksta, ne toliko erotičnega trilerja, temveč preproste kriminalke, saj je osnovna premisa o umoru v konstrukciji zgodbe subsidiarna in pavšalizirana (do leta '92 so v policijskih preiskavah že uporabljali DNK analizo, ki jo film popolnoma ignorira) .

Film se brez sramu ozira k različnim žanrom; tako erotičnega filma, psihološkega trilerja, filma noir, kriminalke in človeške drame, a kar dogajanje v filmu vleče naprej je očarljivost, fatalna usodnost in spolna privlačnost, ki žari iz Catherine Trammel, sicer pisateljice kriminalnih zgodb, katere zapleti in razpleti se prenašajo na njeno resnično življenje. Trammelova je osumljenka umora njenega fanta, bivšega rokerja (način umora je podrobno opisan v njeni knjigi), ki je najden mrtev, večkrat zaboden z nožem za led. Zločin vplete policista enote v San Franciscu Nicka Currana, ki ga teži problematična preteklost, ki je predmet preiskave Biroja za notranje zadeve. Raziskava ga povleče v vrtinec nepredvidljivih dogodkov, umora njegovih policijskih kolegov ter strastnega razmerja z enigmatično glavno osumljenko, saj se prvinskemu nagonu in sadomazohonistični spolni sli, nikakor ne more upreti.

Killing isn't like smoking. You can stop.

Dogajanje oživi predvsem zaradi izjemne predstave Sharon Stone, katere karakterizacija je tako energična, naelektrena in doživeta, da gledalec na ostalo dogajanje preprosto pozabi. To je predstava, ki je Sharon postavila na vrh najbolj razpoznavnih seks simbolov novodobnega filma. Čista fantazija vsakega moškega, ki je bazirala na njeni manipulativnosti, nadmoči in samozadostnosti. Podobno dober je Michael Douglas v vlogi detektiva, odvisnika od spolnosti, alkohola, tobaka in kokaina. Njuni prizori in interakcija izžarevajo posebno energijo, usodno privlačnost in nepotešljivo željo po metodični spolnosti. Podporna zasedba, ki vključuje prvenec Jeanne Tripplehorn, Georgea Dzundzo, zadnjo predstavo oskarjevke Dorothy Malone in Daniela von Bargena, solidno opravi delo in ključno pridoda k vzdušju.

Osnovni zaplet dokaj dobro služi dogajanju, a zgodba sama in misterioznost okrog osumljenke, je nezadovoljiva. Vzdušje pokvarijo predvsem akcijske sekvence, slabo posneti in za lase privlečeni avtomobilski pregoni (ki jih je Douglas, bivši dirkač posnel sam) ter nerealni, konfuzni izidi določenih prizorov (ciljam predvsem na trenutek, ko Currana zbije avto, a slednji ne pokaže nobene posledice ali drugega efekta) in ne povsem zadovoljiv razplet, izdelek stanejo statusa klasike in najvišje ocene.

Film se v marsičem zgleduje po mojstrovini Alfreda Hitchcocka Vertigo z Jamesom Stewartom in Kim Novak. Pa naj si bo to postavitev v San Francisco, sestava replik v dialogih, Goldsmithov soundtrack, ki udarja na isto noto kot glasba Bernarda Hermanna ali preprosto trud ponoviti naelektreno vzdušje, sentiment in vročičnost.

Gus: Are you a pro?
Catherine : No, I'm an amateur.

Prvinski nagon je eden izmed tistih filmov, ki bo za vedno ostal zapisan kot eden ključnih momentov filmske produkcije, prelomen predvsem zaradi direktnosti, ki jo v mainstream izdelkih nismo vajeni še danes, učinkovite režije, anekdot iz zakulisja snemanja ter nepozabne kemije med glavnima karakterjema. Čeprav se zdi, da je z leti pričakovano izgubil na kontroverznosti in udarnosti, mu vidnega mesta v filmski zgodovini ne more vzeti nihče.

8/10

Warrior (2011)

IMDB

Pisec in režiser Gavin O'Connor s filmom o borilnih veščinah tematsko nadaljuje svojo pripoved, točno tam, kjer jo je poprej pustil njegov zadnji izdelek Pride and Glory, zgodba o policistih s Collinom Farrelom in Edwardom Nortonom na čelu. Izdelek potrjuje dejstvo, da po zatonu Rockya žanr borilnih veščin doživlja renesanso, začeto z emocionalno Eastwoodovo dramo Milion Dollar Baby, ki so ji sledili še odlični Wrestler z Mickeyem Rourkeom, predlani odlični The Fighter, kjer je igralski razpon pokazal Christian Bale ter lani Real Steel, ZF zgodba o boksu, kjer so glavne zvezde ringa roboti. 

Film odlikujejo sijajne predstave glavnih akterjev, s testosteronom in emocijami nabite ter z realistično fotografijo podkovane borilne sekvence ter zgodba o načetih osebnih odnosih, ki je hkrati zgodba o odpuščanju, odrešitvi in po definiciji lepo pade v kontekst športne drame. Film je več kot dostojen predstavnik žanra, ki mu roko na srce v prvi polovici ni očitati ničesar, a kaj ko se v drugem delu prevesi v niz stokrat videnih klišejev, ki poskušajo zakrpati slabo izpeljano zaključno nit štorije, ki nam jo film želi podati.

Zgodba se zasuče okrog Tommya, bivšega marinca, ki ga lovi tragična preteklost in njegove vrnitve v rodni kraj, kjer se podvrže treningu za prihajajoči turnir mešanih borilnih veščin.  Uri ga kar njegov oče, bivši boksar in zdravljeni alkoholik. Medtem pa se Tommyev brat Brendan, bivši MMA borec, zaposlen kot učitelj, nevedoč za sodelovanje oddaljenega brata, odloči za vrnitev v ring, da bi lažje preskrbel svojo družino. Brata se morata poleg številnih nasprotnikov soočiti tudi z lastno preteklostjo in precej načetimi osebnimi odnosi. 

Karakterji so večplastni ter presenetljivo razdelani. Edgerton opravi zadovoljivo delo kot Brendan, skromen in prizemljen karakter, ki je svojo kariero boksarja žrtvoval za družino. Finančni dolgovi ga prisilijo nazaj v ring, vendar je jasno razvidno, da je ljubezen do športa, prav tako kot ljubezen do očeta, izpuhtela nekje v preteklosti. 

Na drugi strani Hardy zopet dokaže, zakaj velja za enega najbolj talentiranih igralcev generacije. Njegov osebni boj z lastnimi demoni je prikazan več kot dostojno, izžarevanje krutosti, pomilovanja in nepremišljenosti pa je skorajda perfektno.

A predstavo vendarle ukrade Nick Nolte v vlogi očeta, ki s svojo igralsko bravuro (ta mu je prislužila nominacijo za zlati kipec) zasenči vse okrog sebe. Napake iz preteklosti ga lovijo in rušijo njegovo samozavest, njegova želja po spravi z oddaljenima sinovoma pa je čustveno ustrezno gradirana. Ob treh močnih predstavah ostali karakterji kar zbledijo, a potrebno je priznati, da že v izhodišču niso spisani preveč globoko. 

Tehnična stran filma pride do izraza pri številnih dvobojih, kjer fluidna kamera (izpostaviti velja prvoosebni pogled), premeteni montažni rezi in realistična fotografija poskrbijo za ustrezno vključitev povprečnega gledalca v dogajanje. Škoda da proti koncu dvoboji postanejo klišejski, nekatere poteze nerealne, potek dvobojev in izidi le teh nekoherentni in rezultati temu ustrezno oddaljeni od stvarnosti.

You had a choice, okay. You had a choice.

Težava filma leži predvsem v klišejskosti zadnjega akta. Film tja do polovice lepo gradi na dogajanju in precej dobro koncipira tako športno kot dramsko usmerjeni del. Precejšna škoda je torej, da film ne ostane koherenten, temveč proti koncu vse bolj neodločen, katero izmed področji bi dokumentiral, pri čemer želi neskladnosti pokriti s predvidljivimi klišejskimi, pocukranimi momenti, ki filmu občutno znižajo kvaliteto. Tare ga tudi malce predolga minutaža in manko vidnejše, bolj udarnejše glasbe, ki bi pričarala kvalitetnejše vzdušje v številnih sekvencah.

Kljub temu film ponuja ogromno emocij in kvalitetno zrežirane, napete akcije. Predstave, ki nam jih ponudijo glavni igralci so odlične in film tehnično zrel. Na žalost na trenutke pozitivno občutje razblinijo nepotrebni klišeji in dokaj šibak konec, ki film oddaljijo od kultnega statusa športne drame in zgoraj omenjenih predstavnikov žanra.  

7/10

Dark Shadows (2012)

IMDB

Temne sence so film, sicer ohlapna predelava legendarne serije iz sedemdesetih, ki izgleda kot privatna zabava glavnih akterjev, teh odraslih otrok, ki so se v svoji običajni maniri namenili posneti nekaj resnično ekstravagantnega, odštekanega in čudaškega. Tole je Burtonovo osmo sodelovanje z Johnnyjem Deppom, sedmo z redno kolaborantko na platnih in ženo v vsakdanjem življenju Heleno Bonham Carter (tudi Grayson Hall, ki je ta lik igrala v originalni seriji, je bila žena Sama Halla, takrat glavnega scenarista), peto sodelovanje s Christopherjem Leejem ter drugo z Michelle Pfeiffer, ki si je vlogo pridobila z neobičajno prakso in kar sama poklicala režiserja ter se ponudila za katerokoli izmed prostih vlog.

Rezultat je dostojen in predvsem nadvse zabaven izdelek, ki deluje bolj energično od Alice in Wonderland, bolj norčavo in humorno od Charlie and the Chocolate Factory in po stilu snemanega in prezentaciji bolj spominja na katerega izmed zgodnejših Burtonovih projektov (Beetlejuice pa tudi na novejšega Corpse Bride), če seveda poleg naslovne serije izvzamemo še legendarno žajfnico The Addams Family.  Tehnično lahko v zvezi s filmom govorimo o presežkih, vizualizacija sveta je očesu prijetna, konkretno hibrid temačnosti, gotskosti in over-the-top režije, ki skupaj z bombastično glasbo Dannya Elfmana pričarajo prepoznaven, a hkrati svež osemminutni uvod in nadaljevanje filma.

Fifteen, and no husband? You must put those child-bearing hips to good use, lest your womb shrivel up and die.

Glavni protagonist Barnabas Collins v 18. stoletju zlomi srce Anglelique Bouchard, ki ga zaradi ljubosumnosti prekolne in spremeni v vampirja, nato pa naščuva prebivalce Collinwooda, da ga ujamejo ter zaprejo v krsto. Splet okoliščin povzroči, da se dve stoletji kasneje zbudi iz spanca, a kmalu ugotovi, da se je večina prej poznanih stvari, drastično spremenila.

Film precej dobro ujame duh sedemdesetih, z vsem kar je dobro ali slabo vred. Humor, ki izvira predvsem iz Barnabasovega nepoznavanja novega sveta (LesVisiteurs deja vu), najprej poskrbi za nekaj huronskih sekvenc, a se kasneje utrudi in zabrede v področje klišejev ter že videnega. Nasplošno je ton filma presenetljivo humoren, kreacija Deppa ter črna komedija, ki je bila v seriji precej bolj subtilna, sta v prvi polovici glavni gonili filma. Scenografija, kostumografija ter maska so na visokem nivoju, temu primerna je vizualizacija, ki pa predvsem ob nekoliko prebarvitih prizorih sedemdesetih pusti nekaj grenkega priokusa.

Johnny Depp je v vlogi vampirja odličen ter dokaj svež, Michelle Pfeifer bolj kot ne statira, Chloe Moretz je v vlogi slabe punce zdaj že standardno odlična, Jack Earle Haley ter Helena Bohnam Carter pa sta dodaten humorni doprinos konstruktu zgodbe. Škoda, da so ti stranski karakterji nerazviti, omejeni na zgolj eno ali dve gonili in daleč od dobre karakterizacije. Poleg Barnabasa izstopa predvsem Eva Green v vlogi zlobne čarovnice, ki dogajanju doda potrebno energičnost, melos, usodno privlačnost ter subtilno srhljivost, čeprav na trenutke njena usodna zaljubljenost deluje nekoliko patetično. Omembe vredni sta še cameo vlogici staroste Christopherja Leeja in Alice Cooper.

You may strategically place your wonderful lips upon my posterior and kiss it repeatedly!

Težava je predvsem zadnji tretjina filma, zgodbi zmanjka zaleta ter prave substance, dogajanju pa prave koherentnosti. Problem leži predvsem v scenariju, saj se slednji nikakor ne more odločiti ali bi bil gotska srhljivka ali čudaška črna komedija z manjšo količino patosa, kar botruje slabo uravnoteženi zgodbi in razvoju likov. Škoda je, da se film preveč zanaša na črni humor (ta je sicer na nivoju), ker slednji v zadnjem delu vidno umanjka in se ne zgleduje po seriji, ki je temeljila na globjih karakterjih ter gotski srhljivosti.

Temne sence so predvsem zabaven film, tu ni najmanjšega dvoma. Znova imamo na platnu pravega vampirja in ne tiste omembe nevredne emo krvosese iz Twilighta. Film označuje uspešno sodelovanje stalnih sodelavcev, čeprav se ne približa triu mojstrovin, ki sestoji iz Edwarda Scissorhandsa, Ed Wooda in Sweeneya Todda. Edina škoda je, da se niso bolj približali predlogi ter izboljšali koherentnost, karakterje, razvoj zgodbe in njeno namembnost. Potreba po odštekanosti in čudaškosti se je po ogledu sicer malce zmanjšala, a misli že tavajo v prihodnost k neizogibnem vprašanju. Kaj nam lahko Depp ter Burton ponudila v prihodnje?

6/10

The Dictator (2012)

IMDB

Sacha Baron Cohen je nazaj. Eden redkih igralcev, ki se požvižga celo na metodično igranje in se (predvsem za lastno filmsko produkcijo) povsem potopi v katerega izmed svojih drugih jazov, sicer likov, ki jih je za krajše skeče v Da Ali G Showu osnoval že pred začetkom novega stoletja. Diktator je film, ki se mu roka avtorja nedvomno pozna, saj v osnovi ponuja še več tistega, kar smo videli v Brunu, Boratu in Ali Gju. Manko napredka v konstruktu zgodbe in njeni sporočilnosti ter pomakanje izvirnosti pri skečih je bilo opazno že pri Brunu, a slednje tokrat prerase v večjo težavo. Film zopet dostavi mešanico nagnusnosti, ofenzivnosti, krutega humorja in znova hodi po robu kot britev ostre naracije. Škoda le, da se slednji posveti v preveliki količini in pozabi na to, da je njegov primarni namen gledalca zabavati.

Is there any way you could lend me some money? Maybe... 20 million dollars?

Osrednji lik je diktator, general Aladeen, ki je na čelu fiktivne severnoafriške 'republike'. Ko na plan privrejo informacije o njegovih poskusih z jedrskim orožjem, je pozvan pred svet Združenih narodov, z namenom pojasniti pomen svojih dejanj. A v New Yorku pride do izdaje in stvari se drastično zapletejo. 

Karakter bazira na množici resničnih diktatorjev (najbolj očiten je kakopak Gadafi), pri čemer njegova osebnost še najbolj spominja na percepcijo o diktatorjih,  ki jo ima običajen prebivalec modernega sveta in ni nič več kot dobro izoblikovan kliše. Rasizem in seksizem sta seveda del formule.

Cohen si je v preteklosti pri filmskih izdelkih privoščil že bolj ali manj vse. Tudi najbolj pekoče družbene tabuje in sporne pripetljaje je obračal in gledalce poskušal nasmejati s prizori incesta, posilstva, antisemitizma, rasnih kritik in drugih spornih tem. Naj povem, da me  s prenosom Borata in Bruna na filmsko platno v preteklosti ni ravno navdušil. Odkrito priznam, da nisem ljubitelj te vrste komike (pa sem kot človek liberalen in pogoltnem marsikaj). Ta je namreč provokativna in večkrat žaljiva do naključnih udeležencev skečev. (Ob ogledu le teh, si ne morem pomagati in preprosto ne misliti, kako bi ravnal sam, če bi se znašel sredi podobnega dogodka, kar ponavadi botruje občutku nelagodnosti, ki je zgolj še en razlog, da mi njegovi poskusi šal ponavadi niso smešni.) V Diktatorju poskuša predvsem s še večjo provokativnostjo, ki je razlog, da gre njegova okusnost večkrat čez rob, sploh ob prizoru rojstva na začetku in sceni z odrezano glavo. Pri prejšnjih projektih sem spoštoval in hkrati občudoval tehnično stran filma in predvsem konstruiranje ter izvedbo samih skečev. Diktator tokrat takšno zasnovo umakne in se ne trudi z (mo)dokumentarističnim montažiranjem prizorov, zato bolj spominja na kakšno parodijo, komedijo (glavna nit je tokrat izrazitejša, a koherentnost ne pomaga, saj je sporočilnost minimalna)) in tokrat ponudi veliko jasnejšo zasnovo, ki se odraža v povečani fluidnosti dogajanja na platnu. Humor še vedno ostaja isti in deja vu efekt bo v določenih prizorih pogost, saj se film jasno spogleduje s svojim predhodnikom Boratom. Le da je bil Borat karakter, s katerim je povprečen gledalec lažje simpatiziral, tokrat  pa karakterizacija služi zgolj črnemu humorju, ki pa ne doseže cilja in v svoji bizarnosti dokončno propade ob koncu, ki poskuša osrednji lik približati gledalcem in s tem pustiti končno sporočilo vredno razmisleka. Večina stvari je prežvečenih, že videnih, za boljšo komičnost bi bilo potrebno dodati predvsem pri sami vsebini in konstrukciji šal, ne le na povečani spornosti, ki ponuja zgolj poceni smeh.

Film sicer ima nekaj svojih momentov. Svetla točka je soundtrack, ki je plod dela Errana Cohena, Baronovega brata in nekaj šal je zastavljenih pošteno. Določne povezave ter primerjave diktatorstva z ZDA se ponujajo kar same in so naravnost odlične. In čeprav sta karakterja Bena Kinglseya ter Anne Faris zgolj karikaturi, ki jima manjka osebnostnega razvoja, igralca svoje delo opravita z odliko. Seveda je precej odvisno, kaj od filma gledalec pričakuje. Sam sem upal, da bom od Cohena dobil svež izdelek (morda po kontroverznosti celo nekaj nalik Chaplinovi satiri The Great Dictator) in z njim več subtilnega humorja, satire, sporočilnosti ter ironičnosti. Ni dvoma, film ima svoje momente in ljubitelji Cohenovega humorja se bodo nedvomno zabavali, a kaj ko je ob pogledu na njegovo delo, predvsem na izdelke pred velikim prodorom na filmska platna jasno, da zna in zmore mnogo, mnogo več.

5/10

El laberinto del Fauno (2006)

IMDB

Ena najkvalitetnejših in meni osebno najljubših pripovedk na filmskem platnu, ki zažari v vsej svoji groteskni bizarnosti in srhljivosti pa tudi subtilni emocionalnosti, s pomočjo prepričljive igre glavnih akterjev ter mojstrske režije enega najbolj vizualno gnanih režiserjev Guillerma del Tora (Hellboy, El Espinazo del Diablo).  O filmu sta izčrpno pisala že Paucstadt in Filmoljub, pa vendar se mi zdi primerno, da o enem najzanimivejših filmov zadnjih let nekaj besed zapišem še sam.

Dogajanje je postavljeno v španske gozdove sredi druge svetovne vojne, kjer skuša fašistični režim z vrsto storjenih grozovitosti zatreti odpor španske gverile. Okolje, kjer še ni posijal niti žarek upanja, vojna povzroča otopelost, človeški odnosi pa so zgolj sredstvo za dosego višjih ciljev. Zgodbo spremljamo skozi oči nadebudne Ofelie, ki skuša grozote realnega sveta utopiti v domišljiji lastnega fantazijskega sveta. Za spremembo je prav osvežujoče pisati o španskem filmskem projektu, kjer dejansko poslušamo pristni španski jezik in ne kakšne polomljene angleščine, ki nam jo ob priložnostih dostavijo iz Hollywooda.

Del Toro pa filma ni le režiral, spisal je tudi scenarij in povest ohlapno osnoval na španski legendi ter jo namenu primerno skrižal s slovanskim izročilom ter grškimi miti. Odlična režija, ki jo dopolnjuje dih jemajoča fotografija ter soundtrack, na trenutke bombastičen, a tudi čarobno subtilen in minimalističen; prizoru primerno.

Gola osnova Panovega labirinta je nedvomno fantazijski žanr. In kakšna fantazija to je! Krutost dogodkov, ki se zgodijo v realnosti se neizprosno zrcali v groteskno bizarnem svetu polnem ostudnih surealnih bitij in neprizanesljivih preizkusov. To je svet, kjer bi se brata Grimm počutila preveč neprijetno, svet, kjer bi užival Tim Burton na drogah in svet, ki bi ga v navdihu svoje genialnosti znala poustvariti le še britanska legenda Tery Gilliam. Svet poln prvinskih-paradigmatičnih oblik predvsem slovanske mitologije, ki na subsidiarni ravni bije bitko s tradicionalnimi vrednotami ter običaji, ki jih je zasejala Cerkev. Ni skrivnost, da neznano vero obdaja sloj mističnosti, nezaupljivosti in  strahu, ki izhaja iz neznanja (Cerkev je obliko hudiča oblikovala ravno po podobi boga narave Pana).

In Ofelia je tista, ki resnično verjame, da se rešitev skriva nekje v fantazijskem svetu, polnem obupa  in grozot. Prav njena otroška neizkušenost ter naivnost botrujeta visokemu emocionalnemu naboju. Občudovanja vredna je njena odločenost ter pogum, (ki ga prikaže z namenom premagati svoje strahove in izpolniti nalogo), saj ta pri marsičem presega dejanja številnih odraslih protagonistov tako na strani fašistov kot na strani gverilcev. Škoda le, da film realno plat vojne na račun minutaže včasih zapostavi; čeprav je film v osnovi fantazija pa si nelogičnosti (predvsem pri prikazu gverilskega upora) ne bi smel privoščiti.  Prav tako kakšno pripovedno nit zaključi malo prehitro in površno, kar je škoda, saj je celostno gledano tole zgodba vredna ogleda in namenjena vsakomur, ki si želi vsaj malo očistiti dušo.

Ena izmed najbolj srh zbujajočih kreatur, ustvarjenih za kakšen film. Režiser si je za zgled vzel slikarja Francisca De Goyo.

Izdelek, ki ponudi ogromno, saj lahko pri njem zaradi konstrukta pripovedi in nadrealistične režije vsak poišče nekaj zase, za svoje srce, za svojo dušo.  Prečudovit film, napeta pravljica, a hkrati najhujša nočna mora in še en dokaz več, da se iz največjih grozodejstev rodijo najlepše in dih jemajoče zgodbe.

8/10

Casablanca (1942)

IMDB

Casablanca, sicer preprosta zgodba o paru, ki se strastno in nesmrtno zaplete v razmerje, ki ga je prisiljen žrtvovati za višje cilje, je ultimativni ljubezenski film. Čista žanrska klasika pri kateri je treba napake iskati z mikroskopom. Zgodba o zlatih časih tovarne sanj in zgodba o filmu, ki je v svoji preprostosti metaforičen, kompleksen in razburljiv do te mere, da se Hollywood nanj v današnjih časih dostavljanja poneumljajočih, karakterno praznih in klišejskih izdelkov (v katerih po možnosti nastopajo vampirji), verjetno ne upa niti ozreti. Prefinjen izdelek, največ kar lahko žanr do današnjega dne ponudi in romanca, ki prekaša vse do sedaj videne romance na velikih platnih. Tudi vse iz filmov Titanic, Dirty Dancing, Vertigo pa Blue Lagoon,  Rear Window in Forrest Gump. Casablanca danes velja za klasiko, mnogi jo uvrščajo na vrh lestvic najboljših filmov vseh časov, na listah mnogih kritikov so zadaj ostali tudi legendarni Citizen Kane, Vertigo, Blade Runner in The Godfather.

Dogajanje je postavljeno v afriško pristanišče Casablanca, v leto 1941, kjer glavni protagonist Rick Blaine vodi bar, ki ga poimenuje 'Rick's Cafe Americane'. Tu se zbirajo praktično vsi, od Nacijev do gverilcev pa vohunov, tatov, upornikov in beguncev, ki skušajo najti pot v Lizbono, od koder vozijo ladje v Ameriko. A kmalu mu usoda pod noge vrže presenetljiva preobrata. Toliko o premisi.

We'll always have Paris. We didn't have, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.

Humprey Bogart (za vlogo sta se potegovala še George Raft ter Ronald Reagan) in Ingrid Bergman (v igri sta bili še Ann Sheridan, Michele Morgan) odigrata vlogi svoje kariere (`of all the gin joints in all the towns in all the world, she walks into mine.'). To ni le preprosto igranje vlog, to sta čista arhetipa filmske umetnosti. On je jezen, ker ga je ona v preteklosti zapustila, ona pa želi le, da bi razumel njene vzroke za pretekla dejanja. Vrtinec dogodkov ju posrka in ju po zaporedju neklišejskih, izvirnih pripetljajev  pripelje do zaključka, vse do legendarne scene v Rickovem apartmaju, ki se lahko kosa celo z legendarno sceno v Chaplinovem Velikem diktatorju. Tu je še izvrstna podporna zasedba in kreacije stranskih igralcev. Peter Lorre kot Ugarte, Sydney Greenstreet kot Ferrari, in Claude Rains kot Renault.

Casablanca je uspela prav zaradi izvrstnega miksa in izleta v različne žanre. Seveda je v prvi vrsti romantična zgodba, a je hkrati tudi zgodba o prebegu, umoru in nasilju.

Prav odsotnost klišejev, predvidljivih preobratov in odlična karakterizacija so razlog, da nam je za karakterje dejansko mar, večdimenzionalni sivi karakterji pa zaživijo ne le zaradi legendarne romance, temveč tudi zaradi številnih humornih sekvenc ('This place is full of vultures, vultures everywhere!') in občutka nujnosti, ki izhaja iz vojnega ozadja filmske premise. Ne pozabimo na dialoge, ki so še vedno med najbolj citiranimi (mogoče se v tem kontekstu filmu približa le še Godfather in Pulp Fiction) na internetu,  prepojeni s kančki cinizma, humorja in življenjskih metafor. ('Kiss me. Kiss me as if it were the last time!') Svoje doda tudi izvrsten in zapomnljiv konec, ki karakterjem in dogajanju doda še dodatno težo.

You know, Rick, I have many a friend in Casablanca, but somehow, just because you despise me, you are the only one I trust.

Nihče, ki je takrat sodeloval pri projektu si ni predstavljal, da bo film po 26. novembru požel takšen odziv in postal klasika. Resda je bila to A-produkcija Warner Brosa, s takrat velikima zvezdama v glavni vlogi. A proračun je bil majhen (878.000 dolarjev, Bogart je bil sicer plačan s 3500 dolarji na teden) in pričakovanja sorazmerna z njim. Scenarij je bil adaptacija gledališke igre (Everybody Comes to Rick's), ki ni dosegla večjega odziva (niti kritikov, ne gledalcev) in zadnji draft so dopolnjevali, kar med snemanjem različnih prizorov. Legendarni citat 'Here's looking at you kid', je bil v scenariju naveden kot 'Here's good luck to you', a ga je na snemanju popravil kar Bogart sam. Režija je navkljub vsemu odlična, Michael Curtiz si je zanjo prislužil zlati kipec, drugega so si razdelili glavni pisci (brata Epstein in Koch). Produkcija je za tisti čas izjemna, posebna omemba gre kostumografiji in scenografiji, saj je bil film v celoti posnet v holivudskem studiu (razen scene na letališču, ki so jo posneli na aerodromu Municipal; v prizoru je jasno razvidna megla, ki je sicer v Afriki redkejša kot dež), a še danes zgleda hudo prepričljiv.

Casablanca je in bo ostala filmska klasika. Marsikateri filmoljub je vesel, da so producenti po uspehu dobro premislili in prekinili pred-produkcijo nadaljevanja, kjer bi zgodba nadaljevala z avanturami Ricka in Renaulta. Tudi drugi, ki so tako drugače želeli posnemati in ponoviti uspeh filma niso uspeli. Leta 1944 The Conspirators s Hedy Lamarr ni uspel ponoviti uspeha Casablance. Niti Casablanco na začetku osemdesetih s Charliem Bronsonom. Tudi poskus Sydneya Polacka leta 1990 s Havano, kjer je glavno vlogo odigral Robert Redford ni doživel toplega sprejema. Tudi v prihodnosti kot kaže (vsaj glede na trend), ne bo izdelka, ki bi ponovil takšen uspeh. Sploh ne s strani Hollywooda.  A v bistvu je vseeno. Če pavšalno citiram še eno izmed legendarnih vrstic v filmu: We'll always have Casablanca.

10/10

Safe House (2012)

IMDB

Nimam težav z brezmožganskimi akcijami in filmi, katerih namen je zgolj odklop od realnega sveta ter čista zabava. Varna hiša jasno nakaže smer v katero hoče in publiko na katero cilja. V skladu s tem se od prvega kadra pa vse do zadnjega  niti ne trudi izumljati tople vode. Kar dobimo je žal precej mlačen izdelek, brez kakršnih koli žanrskih presežkov, ki bi verjetno ob manj zvezdniški zasedbi romal direktno na Blu-Ray in police prodajaln. Akcija napolnjena s številnimi nesmiselnimi strelskimi obračuni ter neskončno dolgimi avtomobilskimi pregoni brez kakršnekoli substance, povsem nepotrebno moteča tresoča kamera ter manko fluidnosti so razlogi, da je tale izdelek daleč od definicije presežka. 

Tobin Frost: Remember rule number one: you are responsible for your house guest. I'm your house guest.

Glavna zgodba, zaplet in razplet so tam zgolj zaradi akcije, končni, sicer pričakovan preobrat pa ugotovimo že precej pred iztekom samega filma. Krivda leži predvsem v debitantski režiji Daniela Espinose, ki se na najpomembnejšem stolčku nikakor ne znajde. Denzel Washington odigra standardno, vloga in karakterizacija zlikovca pa je nekaj stopenj pod njegovo igralsko bravuro iz filma Training Day. Ryan Reynolds se sicer v nosilni akcijski vlogi izkaže in pokaže nekaj igralskega razpona (in je v tej maniri še najbližje filmu Buried) , a je žal njegov karakter spisan prepovršno. Podporna igralska zasedba opravi svoje delo dostojno, solidna sta Vera Farmiga in Sam Shepard, izstopa pa vedno markantni Irec Brendan Gleeeson.

Glavna nit, interakcija med protagonistoma je podobno kot celoten izdelek izvedena precej površno, pri čemer določene poteze (predvsem Denzelovega karakterja) na trenutke nimajo nobenega smisla. Njun spopad osebnosti, neizkušenega operativca ter agenta, ki je videl že vse, na trenutke sicer ponudi nekaj konkretne substance, a je gledano v celoti zgolj na glavo obrnjen kliše, ki smo ga videli že v nešteto podobnih filmih. Manko kreativnosti, predvsem v akcijskih sekvencah gre na dušo režiserju Espinosi, ki poskuša z dokumentaristično-realističnim načinom snemanja in precej izprano fotografijo, kjer sicer prednjačijo panoramski posnetki prestolnice JAR-a, povleči gledalca v dogajanje, a spodleti na večini področji. Rezultat je zgolj še en predstavnik žanra, ki ne ponuja ničesar novega in se raje opira na že videne stebre akcijskih filmov, pri čemer ne uspe doseči bistvenega cilja svoje naloge.

4/10

The Avengers (2012)

IMDB

Odlična popkorn zabava. Film ponudi enormno količino eksplozij, odlične akcije in super miks posebnih učinkov in je v tej maniri korak pred kakšnim Battleshipom ali Bayevimi umotvori. CGI je vrhunski, dogaja se praktično ves čas, le da scene ne vsebujejo debilnega ameriškega humorja in enormnih količin slow motiona. 

Na krožniku je čistokrven akcijski tobogan od začetka do konca. Vse tisto za kar je Marvel svojo serijo stripovskih junakov gradil in jih zdaj končno združil.
In Whedon svoje delo, vsaj kar se tiče ekranizacije materiala, opravi odlično. Vsak karakter ima svojo zgodbo (čeprav so določene veje precej površno razvite, za kaj več niti ni časa), prednjači frajerska kreacija Downeya v vlogi Iron Mana, končno dobimo dostojno predstavitev in stripovski poklon s strani Hulka, ki ga morda celo najbolje od vseh prejšnjih igralcev v tej vlogi, igra Mark Rufalo, dovolj dobimo posnetkov Črne vdove (predvsem v oprijeti uniformi).  Žrtev editiranja je predvsem Cap. America, ki je še najbolj zapostavljen. Interakcija med liki je glavna nit filma, Josh tu zadevo odvozi brez pripomb, težava leži v predvsem plehki, preveč stripovski zgodbi, grožnji in zapletu.

Agent Phil Coulson: What do we do?
Nick Fury : We get ready.

Filmu z vidika sproščene zabave (čemur je prvinsko tudi namenjen) ni veliko očitati. Tehnični vidik je z izjemo dokaj blede fotografije in nezapomnljivega soundtracka na določenih mestih skorajda popoln. Škoda le da je zgodba tako plehka, ne vzbuja kakšnih koli polemik, določeni dialogi so naravnost klišejski (film se kot poklon stripu niti ne trudi v drugo smer) in glavni antagonisti so malone smešni. Nikoli ne začutimo resne ogroženosti, zgodba govori zgolj o odnosu med Avengerji in ne gre niti kanček globje; vse skupaj seveda podkrepljeno z obilo klišejev in asociacij na ameriške vrednote.

Mogoče se zdi krivično, da filmu očitam stvari, ki so dejansko v stripih samoumevne in tako ponavadi značilne tudi za filme po stripovski predlogi. A ravno zato, tale sicer razburljivi odvrtek, ne more biti na vrhu stripovskih filmov. Nolan je z Batmanom (ki je resda precej drugačna, bolj resna predloga) pokazal da se da narediti več iz filma po stripu. Dlje nesejo tudi ekranizacije Milerjevega Sin Citya in Watchmeni Alan Moora ter Singerjev X2. Zame osebno je med Marvelovimi izdelki na določenih mestih velik korak pred Avengerji tudi prviIron Man.

Je pa to najbolj popularna franšiza v ZDA, fenov je ogromno, tu so fani posameznih stripovskih junakov pa oboževalci igralcev, ves hype, 3D predstave in dražje karte ter predvsem lahka vsebina, primerna za vse od 6, 7 let navzgor in ta gromozanski dobiček je tu. Ni pa film nobena mojstrovina. A tudi dobrih popcorn flickov roko na srce danes ni ravno veliko.

6/10

Battleship (2012)

IMDB

Če bi imel pred ogledom kakršnakoli pričakovanja, bi lahko rekel, da sem bil na koncu razočaran. Sledeč odvrtek sem si tako ogledal brez posebnih pričakovanj in me iskreno ni niti malo navdušil. Kljub temu da je film namenjen predvsem razkazu razkošnih ter barvitih CGI efektov, v premosorazmerju z glasno zvočno podlago, od blockbusterja definitivno pričakujem več. Nenazadnje so že Nolan in kompanija, kljub temu da se mnogim zdijo preteciozni, pokazali, da se da narediti dober spektakel z zanimivo zgodbo, ki ni tako zelo plitka, da bi te sililo na bruhanje.

Če smo že iskreni sama premisa na podlagi Hasbrojeve igre potapljanja ladjic ne obeta. Ampak ko si priča končnemu izdelku se resno vprašaš, če je kup efektov, amerikanizmov in glasnega bum treska, vse kar zmore v današnjih časih izvreči povprečni holivudski spektakel. Na čelu s pocukranostjo na kvadrat in spodtletelo podanim sporočilom o združevanju pred skupnim sovražnikom ter uporabi starih načinov in ne vedno nove tehnologije.

Admiral Shane: Prepare to fire.
Crew member : Sir, which weapons?
Admiral Shane : All of them.

Naj se najprej spotaknem ob igranje. O Rihanni ne bom izgubljal besed, ker punca pač ne zna igrati, čeprav se trudi, Liam Neeson je imel nedvomno vključenega avtopilota, Brooklyn pa je zgolj dodaten cukrček, da si med efekti spočiješ oči. Taylor Kitsch se zaenkrat na velikem platnu še ni uspel izkazati ali vsaj priti blizu svoji vlogi iz Friday Night Lights, tudi tokrat pa ne impresionira in pokaže, da mu manjka prave karizme in substance, da bi dejansko nesel film. Bi bilo veliko bolje, če bi vlogo prevzel Alex Skarsgard, ki v sicer omejenem času zasenči preostalo igralsko zasedbo, ki v filmu nima svojega pravega mesta, ampak služi zgolj ekspoziciji in delovanju v karseda klišejskih smereh za razkazovanje hudih efektov.

Sicer tehnično filmu ni veliko očitati. Vizualno dodelan, s CGI tehnologijo, ki v določenih prizorih jemlje dih in dela čudeže. Soundtrack je sivo povprečje (Pink Panther??!!  ), medtem ko je zvočni miks podobno glasen in navdušujoč kot pri sorodnih Transformerjih. Alieni so plus, tako z oblikovnega kot agresorskega vidika, čeprav se sama zgodba, predvsem kar se tiče tehnološke naprednosti in smiselnosti določenih scen hitro ujame v podobno past kot pred njim Cowboys and Aliens ter Battle: LA.

Peter Berg je že pokazal, da ima dobro oko za akcijske vložke (predvsem pri odličnem trilerju The Kingdom), vendar tokrat režira hudo obrtniško, pri akcijskih sekvencah pa z zapretiranostjo dostikrat spominja na Baya. Slow motion vložki so tokrat nepotrebni, občinstvo le še bolj oddaljijo od dogajanja, namesto da bi ga vanj poskrkali. Nasplošno je film preveč hladen; gledalec se nikoli ne vživi v dogajanje ali trepeta za razplet.

Tu je glavni krivec scenarij, ki je obupen, z luknjami v katerega bi popadala cela flota USS ladij in dialogi, ki jih bi znal spisati najstnik, ki je videl dva filma Stevena Seagala. Nimam nič proti pocukranosti in siru, če je le tega sorazmerno v pravih količinah, a kaj ko ga dotični film servira za glavno jed (je pa pohvalno, da se tokrat držijo stran od debilnega humorja tipa Transformerji).

Glasen, tehnično dovršen ter z efekti poln, a v bistvu hudo prazen film, s porazno zgodbo, dialogi in površno igro, ki bo navdušil, če ste se naveličali Transformerjev na kopnem in bi želeli videti še malo bum treska na vodi.

4/10

Sherlock Holmes: A Game of Shadows (2011)

IMDB

V današnjih časih je med izdelki, ki nam jih 'tovarna sanj' sanj redno dostavlja hudičevo težko najti soliden, neponeumljajoč izdelek. K sreči lahko rečem, da je nadaljevanje dokaj povprečne enice film, vreden cene karte. V skladu s predvidevanji sledeč umotvor s pravim Sherlockom, razen naslova in imen karakterjev, nima prav dosti (na tem področju priporočam BBC-jevo odlično serijo Sherlock), a kljub temu ne morem nikakor trditi, da zaradi tega dejstva, film ni huronsko zabaven. Od blockbusterja je ponavadi utopično pričakovati kaj drugega kot golo zabavo (itak je to subjektiven in pri meni dosti visoko postavljen kriterij).
Dvojka je nedvomno še več tistega kar smo videli v enki. Le da je vse še bolj razkošno, epsko, zabavno, in ne boste verjeli, celo malce bližje predlogi. Kdor je vihal nos nad enko, mu sicer dvojka ne bo nič bližje pri srcu.
Kakorkoli se ne da spregledati dejstva, da je film režiral Ritchie, sa jcelotno popotovanje in odkrivanje skrivnosti preveva jasen, s satiro in ironijo nabit ter hkrati oster občutek. Film je tehnično enako navdušujoč kot enica, kar se tiče misterija zgodbe in elementa odkrivanja zarote, pa je napram enici viden napredek.

 

Proffesor Moriaty: Are you sure you want to play this game?
Sherlock Holmes: I'm afraid you'd lose.

Upal bi si trditi, da je Guy režijsko ustvaril presežek, ker dobrih sekvenc kar mrgoli. Kljub mnogim internetnim kritikam na račun prevelike uporabe slow-motiona, lahko z lahkoto rečem, da se v film lepo vklopi in nikakor ne kvari tekočega poteka dogajanja, še več, sekvenca v gozdu je režijsko čisti presežek. Pa šahovska partija na koncu, ki resnično pokaže veličino umov obeh protagonistov. Dobra je tudi scena v operi, z legendarnim Don Giovannijem. Vse skupaj povezuje že v prvo odličen Zimmerov soundtrack.
Na določenih delih dvojka krepko prekaša enko. Tudi komični vložki so na mestu, niso prisiljeni, ampak se vklopijo naravno, interakcija Sherlock - Watson je tako kot v enki gonilo filma, le da se jima tokrat pridruži še legendarni Stephen Fry, ki dobi nekaj svojih, zapomnljivih trenutkov. Pa konec je dih jemajoč ter presenetljiv (razen za tiste, ki poznajo Doyleovo zgodbo The Final Problem).   

Presenetljivo se film, vključno z zadnjo sekvenco, precej drži omenjene predloge in je v tej prvini bližje Doylovemu Sherlocku kot prvi del. Ljubitelji bodo ujeli tudi marsikateri easter egg; takšnih in drugačnih poklonov je definitivno več kot v prvem delu. Film se še vedno spogleduje s Sherlockom kot boemom, odmaknjenim veleumom s krizo eksistence. A se ne ustavlja pri tem, saj v pustolovskem toboganu zato ni časa, raje postreže s sijajno videokoreografijo, scenografijo in viktorijanskim vzdušjem.
Pri igralskih kreacijah prednjači Harrisov Moriaty, Law in Downey sta standardno odlična (čeprav 'Bob' ustvari presežek, gledalec včasih dobi občutek, da igra res kul karakter, ampak ne ravno Sherlocka).
Prav tako film trpi za koherentnostjo, precej počasnim startom in šibko razvitimi ženskimi liki. Noomin lik nima nobene globine, medtem ko je čas Irene Adler na zaslonu v drugo precej omejen. Dobrodošla bi bila tudi kakšna Sherlokova dedukcija več, ne le možnost predvidevanja pretepaških sekvenc.

 

Film je odlična komično-akcijska pustolovščina, ki ji uspeva na večini področji, spodleti le pri verni adaptaciji predloge. A lahko si dovolimo in rečemo, da je na nek način dober ravno zaradi tega, oziroma da je širina interpretacije dobrodošla, ker jo Ritchie nedvomno izkoristi do konca. V glavnem produkt, ki zgodbovno in sporočilno ni ravno globok, a je tehnično odličen, zna zabavati in nima gledalca za neumnega.

7/10

Prva objava

Pravijo, da je vsak začetek težak. Niti ni nujno, da govorimo o začetku v strogem pomenu besede. Celo rahel odmik od kakršnekoli običajne, že uhojene poti, se nam v posameznih primerih 'slabosti', ko se v našem iracionalnem umu naenkrat pokaže kaka nova, sijajna zamisel (ki se na koncu izkaže za hudičevo ambiciozno), zdi primerljiv ogromnemu skoku.  Ali pa vsaj dolgemu koraku. Takšnemu, ki smo ga storili sami, ko smo se v iskanju novosti prvič uspešno in dokaj samostojno postavili na noge. Ali pa takšnemu, ki ga je leta 1969 storil Neil Armstrong. Pač tako nam zapoveduje lagodna narava človeškega uma, ki vedno išče tisto najlažjo pot, četudi se ta ne izkaže vedno za pravo. A v 'ziheraštvu' pravijo, da ni napredka in vsak posameznik je slej ali prej postavljen pred večje ali manjše odločitve, ki krojijo njegovo usodo in ločijo zapomnljive dneve od pozabljivih. Ena teh manjših odločitev, botruje ravno zapisu, ki ga zdaj berete.

Pri pisanju novic, mnenj, pričakovanj in recenzij posameznih filmskih odvrtkov mi zvesto služi na tisoče ogledanih (pregledanih, analiziranih in zopet ogledanih) filmov in skoraj 'fanovski' (četudi kritičen in kar se da utemeljiv) pristop k ogledu posameznih izdelkov.  A pride trenutek, ko v možganih nekaj preskoči in se utrne misel, da bi bilo dobro postati sam svoj gospodar. Trenutek ko obrneš nov list in zbirko svojih kritik in opažanj preseliš na svoj samostojen blog, stran izpod sekcije 'komentarji' na raznih straneh ter takšnih in drugačnih forumov (častno mesto tu pripada izvrstnemu Jokerjevemu forumu Mn3njalnik). Četudi je tole zgolj prvi zapis in naj v nobeni točki ne bi spominjal na govor kakšnega oskarjevca (po možnosti katere izmed epopej Jima Camerona), se mi zdi trenutku primerno, da omenim še nekaj oseb. Vse prijatelje, ki so že prej zvesto brali moje zapise na forumu in z entuzijazmom pozdravili idejo o samostojnem blogu. Nekatere člane foruma, ki so bistveno pripomogli z nasveti in omogočili, da sem storil prvi korak. Zdaj že nekajletnega prijatelja in prav tako filmoljuba Aljošo, ki poskrbi, da se ob kakšni kavi (ali viskiju, situaciji primerno), večkrat razplamti kakovostna debata o filmih. In še Rebeko, bivšo sošolko in 'frendico', ki najde pravo besedo v pravem trenutku ter uporaben nasvet. Prav zadnji pogovor z njo je bil razlog, da sem vprašanje o novem blogu prestavil na vidnejše mesto v svojih možganih. 

Prva objava se takole končuje. Verjetno je njena kvaliteta premosorazmerna z blogovsko kilometrino, a takšne stvari so tu z namenom, da jih ščasoma izboljšamo.  Za kvaliteto recenzij in posameznih zapisov se bom trudil z vso močjo. Kolikor bo čas dopuščal (in me ne bodo zadrževale študijske obveznosti ali športne aktivnosti) se bom trudil z redno objavo svojih zapisov ter karseda kvalitetnimi recenzijami aktualnih filmov. Veselim se že vaših mnenj in kakšne kakovostne debate v sekciji spodaj.

Prvi zapis je tu. Osebno upam, da jih bo še na tisoče.