El laberinto del Fauno (2006)

IMDB

Ena najkvalitetnejših in meni osebno najljubših pripovedk na filmskem platnu, ki zažari v vsej svoji groteskni bizarnosti in srhljivosti pa tudi subtilni emocionalnosti, s pomočjo prepričljive igre glavnih akterjev ter mojstrske režije enega najbolj vizualno gnanih režiserjev Guillerma del Tora (Hellboy, El Espinazo del Diablo).  O filmu sta izčrpno pisala že Paucstadt in Filmoljub, pa vendar se mi zdi primerno, da o enem najzanimivejših filmov zadnjih let nekaj besed zapišem še sam.

Dogajanje je postavljeno v španske gozdove sredi druge svetovne vojne, kjer skuša fašistični režim z vrsto storjenih grozovitosti zatreti odpor španske gverile. Okolje, kjer še ni posijal niti žarek upanja, vojna povzroča otopelost, človeški odnosi pa so zgolj sredstvo za dosego višjih ciljev. Zgodbo spremljamo skozi oči nadebudne Ofelie, ki skuša grozote realnega sveta utopiti v domišljiji lastnega fantazijskega sveta. Za spremembo je prav osvežujoče pisati o španskem filmskem projektu, kjer dejansko poslušamo pristni španski jezik in ne kakšne polomljene angleščine, ki nam jo ob priložnostih dostavijo iz Hollywooda.

Del Toro pa filma ni le režiral, spisal je tudi scenarij in povest ohlapno osnoval na španski legendi ter jo namenu primerno skrižal s slovanskim izročilom ter grškimi miti. Odlična režija, ki jo dopolnjuje dih jemajoča fotografija ter soundtrack, na trenutke bombastičen, a tudi čarobno subtilen in minimalističen; prizoru primerno.

Gola osnova Panovega labirinta je nedvomno fantazijski žanr. In kakšna fantazija to je! Krutost dogodkov, ki se zgodijo v realnosti se neizprosno zrcali v groteskno bizarnem svetu polnem ostudnih surealnih bitij in neprizanesljivih preizkusov. To je svet, kjer bi se brata Grimm počutila preveč neprijetno, svet, kjer bi užival Tim Burton na drogah in svet, ki bi ga v navdihu svoje genialnosti znala poustvariti le še britanska legenda Tery Gilliam. Svet poln prvinskih-paradigmatičnih oblik predvsem slovanske mitologije, ki na subsidiarni ravni bije bitko s tradicionalnimi vrednotami ter običaji, ki jih je zasejala Cerkev. Ni skrivnost, da neznano vero obdaja sloj mističnosti, nezaupljivosti in  strahu, ki izhaja iz neznanja (Cerkev je obliko hudiča oblikovala ravno po podobi boga narave Pana).

In Ofelia je tista, ki resnično verjame, da se rešitev skriva nekje v fantazijskem svetu, polnem obupa  in grozot. Prav njena otroška neizkušenost ter naivnost botrujeta visokemu emocionalnemu naboju. Občudovanja vredna je njena odločenost ter pogum, (ki ga prikaže z namenom premagati svoje strahove in izpolniti nalogo), saj ta pri marsičem presega dejanja številnih odraslih protagonistov tako na strani fašistov kot na strani gverilcev. Škoda le, da film realno plat vojne na račun minutaže včasih zapostavi; čeprav je film v osnovi fantazija pa si nelogičnosti (predvsem pri prikazu gverilskega upora) ne bi smel privoščiti.  Prav tako kakšno pripovedno nit zaključi malo prehitro in površno, kar je škoda, saj je celostno gledano tole zgodba vredna ogleda in namenjena vsakomur, ki si želi vsaj malo očistiti dušo.

Ena izmed najbolj srh zbujajočih kreatur, ustvarjenih za kakšen film. Režiser si je za zgled vzel slikarja Francisca De Goyo.

Izdelek, ki ponudi ogromno, saj lahko pri njem zaradi konstrukta pripovedi in nadrealistične režije vsak poišče nekaj zase, za svoje srce, za svojo dušo.  Prečudovit film, napeta pravljica, a hkrati najhujša nočna mora in še en dokaz več, da se iz največjih grozodejstev rodijo najlepše in dih jemajoče zgodbe.

8/10