Casablanca (1942)

IMDB

Casablanca, sicer preprosta zgodba o paru, ki se strastno in nesmrtno zaplete v razmerje, ki ga je prisiljen žrtvovati za višje cilje, je ultimativni ljubezenski film. Čista žanrska klasika pri kateri je treba napake iskati z mikroskopom. Zgodba o zlatih časih tovarne sanj in zgodba o filmu, ki je v svoji preprostosti metaforičen, kompleksen in razburljiv do te mere, da se Hollywood nanj v današnjih časih dostavljanja poneumljajočih, karakterno praznih in klišejskih izdelkov (v katerih po možnosti nastopajo vampirji), verjetno ne upa niti ozreti. Prefinjen izdelek, največ kar lahko žanr do današnjega dne ponudi in romanca, ki prekaša vse do sedaj videne romance na velikih platnih. Tudi vse iz filmov Titanic, Dirty Dancing, Vertigo pa Blue Lagoon,  Rear Window in Forrest Gump. Casablanca danes velja za klasiko, mnogi jo uvrščajo na vrh lestvic najboljših filmov vseh časov, na listah mnogih kritikov so zadaj ostali tudi legendarni Citizen Kane, Vertigo, Blade Runner in The Godfather.

Dogajanje je postavljeno v afriško pristanišče Casablanca, v leto 1941, kjer glavni protagonist Rick Blaine vodi bar, ki ga poimenuje 'Rick's Cafe Americane'. Tu se zbirajo praktično vsi, od Nacijev do gverilcev pa vohunov, tatov, upornikov in beguncev, ki skušajo najti pot v Lizbono, od koder vozijo ladje v Ameriko. A kmalu mu usoda pod noge vrže presenetljiva preobrata. Toliko o premisi.

We'll always have Paris. We didn't have, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.

Humprey Bogart (za vlogo sta se potegovala še George Raft ter Ronald Reagan) in Ingrid Bergman (v igri sta bili še Ann Sheridan, Michele Morgan) odigrata vlogi svoje kariere (`of all the gin joints in all the towns in all the world, she walks into mine.'). To ni le preprosto igranje vlog, to sta čista arhetipa filmske umetnosti. On je jezen, ker ga je ona v preteklosti zapustila, ona pa želi le, da bi razumel njene vzroke za pretekla dejanja. Vrtinec dogodkov ju posrka in ju po zaporedju neklišejskih, izvirnih pripetljajev  pripelje do zaključka, vse do legendarne scene v Rickovem apartmaju, ki se lahko kosa celo z legendarno sceno v Chaplinovem Velikem diktatorju. Tu je še izvrstna podporna zasedba in kreacije stranskih igralcev. Peter Lorre kot Ugarte, Sydney Greenstreet kot Ferrari, in Claude Rains kot Renault.

Casablanca je uspela prav zaradi izvrstnega miksa in izleta v različne žanre. Seveda je v prvi vrsti romantična zgodba, a je hkrati tudi zgodba o prebegu, umoru in nasilju.

Prav odsotnost klišejev, predvidljivih preobratov in odlična karakterizacija so razlog, da nam je za karakterje dejansko mar, večdimenzionalni sivi karakterji pa zaživijo ne le zaradi legendarne romance, temveč tudi zaradi številnih humornih sekvenc ('This place is full of vultures, vultures everywhere!') in občutka nujnosti, ki izhaja iz vojnega ozadja filmske premise. Ne pozabimo na dialoge, ki so še vedno med najbolj citiranimi (mogoče se v tem kontekstu filmu približa le še Godfather in Pulp Fiction) na internetu,  prepojeni s kančki cinizma, humorja in življenjskih metafor. ('Kiss me. Kiss me as if it were the last time!') Svoje doda tudi izvrsten in zapomnljiv konec, ki karakterjem in dogajanju doda še dodatno težo.

You know, Rick, I have many a friend in Casablanca, but somehow, just because you despise me, you are the only one I trust.

Nihče, ki je takrat sodeloval pri projektu si ni predstavljal, da bo film po 26. novembru požel takšen odziv in postal klasika. Resda je bila to A-produkcija Warner Brosa, s takrat velikima zvezdama v glavni vlogi. A proračun je bil majhen (878.000 dolarjev, Bogart je bil sicer plačan s 3500 dolarji na teden) in pričakovanja sorazmerna z njim. Scenarij je bil adaptacija gledališke igre (Everybody Comes to Rick's), ki ni dosegla večjega odziva (niti kritikov, ne gledalcev) in zadnji draft so dopolnjevali, kar med snemanjem različnih prizorov. Legendarni citat 'Here's looking at you kid', je bil v scenariju naveden kot 'Here's good luck to you', a ga je na snemanju popravil kar Bogart sam. Režija je navkljub vsemu odlična, Michael Curtiz si je zanjo prislužil zlati kipec, drugega so si razdelili glavni pisci (brata Epstein in Koch). Produkcija je za tisti čas izjemna, posebna omemba gre kostumografiji in scenografiji, saj je bil film v celoti posnet v holivudskem studiu (razen scene na letališču, ki so jo posneli na aerodromu Municipal; v prizoru je jasno razvidna megla, ki je sicer v Afriki redkejša kot dež), a še danes zgleda hudo prepričljiv.

Casablanca je in bo ostala filmska klasika. Marsikateri filmoljub je vesel, da so producenti po uspehu dobro premislili in prekinili pred-produkcijo nadaljevanja, kjer bi zgodba nadaljevala z avanturami Ricka in Renaulta. Tudi drugi, ki so tako drugače želeli posnemati in ponoviti uspeh filma niso uspeli. Leta 1944 The Conspirators s Hedy Lamarr ni uspel ponoviti uspeha Casablance. Niti Casablanco na začetku osemdesetih s Charliem Bronsonom. Tudi poskus Sydneya Polacka leta 1990 s Havano, kjer je glavno vlogo odigral Robert Redford ni doživel toplega sprejema. Tudi v prihodnosti kot kaže (vsaj glede na trend), ne bo izdelka, ki bi ponovil takšen uspeh. Sploh ne s strani Hollywooda.  A v bistvu je vseeno. Če pavšalno citiram še eno izmed legendarnih vrstic v filmu: We'll always have Casablanca.

10/10