The Dictator (2012)

IMDB

Sacha Baron Cohen je nazaj. Eden redkih igralcev, ki se požvižga celo na metodično igranje in se (predvsem za lastno filmsko produkcijo) povsem potopi v katerega izmed svojih drugih jazov, sicer likov, ki jih je za krajše skeče v Da Ali G Showu osnoval že pred začetkom novega stoletja. Diktator je film, ki se mu roka avtorja nedvomno pozna, saj v osnovi ponuja še več tistega, kar smo videli v Brunu, Boratu in Ali Gju. Manko napredka v konstruktu zgodbe in njeni sporočilnosti ter pomakanje izvirnosti pri skečih je bilo opazno že pri Brunu, a slednje tokrat prerase v večjo težavo. Film zopet dostavi mešanico nagnusnosti, ofenzivnosti, krutega humorja in znova hodi po robu kot britev ostre naracije. Škoda le, da se slednji posveti v preveliki količini in pozabi na to, da je njegov primarni namen gledalca zabavati.

Is there any way you could lend me some money? Maybe... 20 million dollars?

Osrednji lik je diktator, general Aladeen, ki je na čelu fiktivne severnoafriške 'republike'. Ko na plan privrejo informacije o njegovih poskusih z jedrskim orožjem, je pozvan pred svet Združenih narodov, z namenom pojasniti pomen svojih dejanj. A v New Yorku pride do izdaje in stvari se drastično zapletejo. 

Karakter bazira na množici resničnih diktatorjev (najbolj očiten je kakopak Gadafi), pri čemer njegova osebnost še najbolj spominja na percepcijo o diktatorjih,  ki jo ima običajen prebivalec modernega sveta in ni nič več kot dobro izoblikovan kliše. Rasizem in seksizem sta seveda del formule.

Cohen si je v preteklosti pri filmskih izdelkih privoščil že bolj ali manj vse. Tudi najbolj pekoče družbene tabuje in sporne pripetljaje je obračal in gledalce poskušal nasmejati s prizori incesta, posilstva, antisemitizma, rasnih kritik in drugih spornih tem. Naj povem, da me  s prenosom Borata in Bruna na filmsko platno v preteklosti ni ravno navdušil. Odkrito priznam, da nisem ljubitelj te vrste komike (pa sem kot človek liberalen in pogoltnem marsikaj). Ta je namreč provokativna in večkrat žaljiva do naključnih udeležencev skečev. (Ob ogledu le teh, si ne morem pomagati in preprosto ne misliti, kako bi ravnal sam, če bi se znašel sredi podobnega dogodka, kar ponavadi botruje občutku nelagodnosti, ki je zgolj še en razlog, da mi njegovi poskusi šal ponavadi niso smešni.) V Diktatorju poskuša predvsem s še večjo provokativnostjo, ki je razlog, da gre njegova okusnost večkrat čez rob, sploh ob prizoru rojstva na začetku in sceni z odrezano glavo. Pri prejšnjih projektih sem spoštoval in hkrati občudoval tehnično stran filma in predvsem konstruiranje ter izvedbo samih skečev. Diktator tokrat takšno zasnovo umakne in se ne trudi z (mo)dokumentarističnim montažiranjem prizorov, zato bolj spominja na kakšno parodijo, komedijo (glavna nit je tokrat izrazitejša, a koherentnost ne pomaga, saj je sporočilnost minimalna)) in tokrat ponudi veliko jasnejšo zasnovo, ki se odraža v povečani fluidnosti dogajanja na platnu. Humor še vedno ostaja isti in deja vu efekt bo v določenih prizorih pogost, saj se film jasno spogleduje s svojim predhodnikom Boratom. Le da je bil Borat karakter, s katerim je povprečen gledalec lažje simpatiziral, tokrat  pa karakterizacija služi zgolj črnemu humorju, ki pa ne doseže cilja in v svoji bizarnosti dokončno propade ob koncu, ki poskuša osrednji lik približati gledalcem in s tem pustiti končno sporočilo vredno razmisleka. Večina stvari je prežvečenih, že videnih, za boljšo komičnost bi bilo potrebno dodati predvsem pri sami vsebini in konstrukciji šal, ne le na povečani spornosti, ki ponuja zgolj poceni smeh.

Film sicer ima nekaj svojih momentov. Svetla točka je soundtrack, ki je plod dela Errana Cohena, Baronovega brata in nekaj šal je zastavljenih pošteno. Določne povezave ter primerjave diktatorstva z ZDA se ponujajo kar same in so naravnost odlične. In čeprav sta karakterja Bena Kinglseya ter Anne Faris zgolj karikaturi, ki jima manjka osebnostnega razvoja, igralca svoje delo opravita z odliko. Seveda je precej odvisno, kaj od filma gledalec pričakuje. Sam sem upal, da bom od Cohena dobil svež izdelek (morda po kontroverznosti celo nekaj nalik Chaplinovi satiri The Great Dictator) in z njim več subtilnega humorja, satire, sporočilnosti ter ironičnosti. Ni dvoma, film ima svoje momente in ljubitelji Cohenovega humorja se bodo nedvomno zabavali, a kaj ko je ob pogledu na njegovo delo, predvsem na izdelke pred velikim prodorom na filmska platna jasno, da zna in zmore mnogo, mnogo več.

5/10