torek, 29. maj 2012

Dark Shadows (2012)


Temne sence so film, sicer ohlapna predelava legendarne serije iz sedemdesetih, ki izgleda kot privatna zabava glavnih akterjev, teh odraslih otrok, ki so se v svoji običajni maniri namenili posneti nekaj resnično ekstravagantnega, odštekanega in čudaškega. Tole je Burtonovo osmo sodelovanje z Johnnyjem Deppom, sedmo z redno kolaborantko na platnih in ženo v vsakdanjem življenju Heleno Bonham Carter (tudi Grayson Hall, ki je ta lik igrala v originalni seriji, je bila žena Sama Halla, takrat glavnega scenarista), peto sodelovanje s Christopherjem Leejem ter drugo z Michelle Pfeiffer, ki si je vlogo pridobila z neobičajno prakso in kar sama poklicala režiserja ter se ponudila za katerokoli izmed prostih vlog.

Rezultat je dostojen in predvsem nadvse zabaven izdelek, ki deluje bolj energično od Alice in Wonderland, bolj norčavo in humorno od Charlie and the Chocolate Factory in po stilu snemanega in prezentaciji bolj spominja na katerega izmed zgodnejših Burtonovih projektov (Beetlejuice pa tudi na novejšega Corpse Bride), če seveda poleg naslovne serije izvzamemo še legendarno žajfnico The Addams Family.  Tehnično lahko v zvezi s filmom govorimo o presežkih, vizualizacija sveta je očesu prijetna, konkretno hibrid temačnosti, gotskosti in over-the-top režije, ki skupaj z bombastično glasbo Dannya Elfmana pričarajo prepoznaven, a hkrati svež osemminutni uvod in nadaljevanje filma.

Fifteen, and no husband? You must put those child-bearing hips to good use, lest your womb shrivel up and die.

Glavni protagonist Barnabas Collins v 18. stoletju zlomi srce Anglelique Bouchard, ki ga zaradi ljubosumnosti prekolne in spremeni v vampirja, nato pa naščuva prebivalce Collinwooda, da ga ujamejo ter zaprejo v krsto. Splet okoliščin povzroči, da se dve stoletji kasneje zbudi iz spanca, a kmalu ugotovi, da se je večina prej poznanih stvari, drastično spremenila.

Film precej dobro ujame duh sedemdesetih, z vsem kar je dobro ali slabo vred. Humor, ki izvira predvsem iz Barnabasovega nepoznavanja novega sveta (LesVisiteurs deja vu), najprej poskrbi za nekaj huronskih sekvenc, a se kasneje utrudi in zabrede v področje klišejev ter že videnega. Nasplošno je ton filma presenetljivo humoren, kreacija Deppa ter črna komedija, ki je bila v seriji precej bolj subtilna, sta v prvi polovici glavni gonili filma. Scenografija, kostumografija ter maska so na visokem nivoju, temu primerna je vizualizacija, ki pa predvsem ob nekoliko prebarvitih prizorih sedemdesetih pusti nekaj grenkega priokusa.

Johnny Depp je v vlogi vampirja odličen ter dokaj svež, Michelle Pfeifer bolj kot ne statira, Chloe Moretz je v vlogi slabe punce zdaj že standardno odlična, Jack Earle Haley ter Helena Bohnam Carter pa sta dodaten humorni doprinos konstruktu zgodbe. Škoda, da so ti stranski karakterji nerazviti, omejeni na zgolj eno ali dve gonili in daleč od dobre karakterizacije. Poleg Barnabasa izstopa predvsem Eva Green v vlogi zlobne čarovnice, ki dogajanju doda potrebno energičnost, melos, usodno privlačnost ter subtilno srhljivost, čeprav na trenutke njena usodna zaljubljenost deluje nekoliko patetično. Omembe vredni sta še cameo vlogici staroste Christopherja Leeja in Alice Cooper.

You may strategically place your wonderful lips upon my posterior and kiss it repeatedly!

Težava je predvsem zadnji tretjina filma, zgodbi zmanjka zaleta ter prave substance, dogajanju pa prave koherentnosti. Problem leži predvsem v scenariju, saj se slednji nikakor ne more odločiti ali bi bil gotska srhljivka ali čudaška črna komedija z manjšo količino patosa, kar botruje slabo uravnoteženi zgodbi in razvoju likov. Škoda je, da se film preveč zanaša na črni humor (ta je sicer na nivoju), ker slednji v zadnjem delu vidno umanjka in se ne zgleduje po seriji, ki je temeljila na globjih karakterjih ter gotski srhljivosti.


Temne sence so predvsem zabaven film, tu ni najmanjšega dvoma. Znova imamo na platnu pravega vampirja in ne tiste omembe nevredne emo krvosese iz Twilighta. Film označuje uspešno sodelovanje stalnih sodelavcev, čeprav se ne približa triu mojstrovin, ki sestoji iz Edwarda Scissorhandsa, Ed Wooda in Sweeneya Todda. Edina škoda je, da se niso bolj približali predlogi ter izboljšali koherentnost, karakterje, razvoj zgodbe in njeno namembnost. Potreba po odštekanosti in čudaškosti se je po ogledu sicer malce zmanjšala, a misli že tavajo v prihodnost k neizogibnem vprašanju. Kaj nam lahko Depp ter Burton ponudila v prihodnje?

6/10

2 komentarja:

  1. Uf, meni pa je bil vrhunski. Zaenkrat celo film leta. Čista uživancija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljen Iztok, lepo da si se oglasil na blogu.

    No, po prvi polovici sem razmišljal celo o osmici, pa me je zadnja tretjina precej razočarala. (Je pa 6 še vedno solidna ocena, ki označuje film, ki si ga vsak lahko ogleda brez greha; k sreči ni to faks, kjer je vse pod 6 negativno).

    Resda je Depp boljši, kot pri njunem zadnjem sodelovanju in pri igranju čudaških vlog prvič po Sweeneyu ponudi nekaj novega, zato je škoda da so ostali liki nerazviti (razen Evinega), kar se pri zaključku pozna. Se mi zdi, da ravno ta neusmerjenost k žanru botruje slabšemu zapletu/razpletu na koncu. So pa tudi meni bile fore z Barnabasom, ko se ta zbudi v novo stoletje, kul, a jih v zadnji tretjini filma bolj kot ne zmanjka.

    Je pa še vedno odlična popestritev kakšnega popoldneva.

    OdgovoriIzbriši