Warrior (2011)

IMDB

Pisec in režiser Gavin O'Connor s filmom o borilnih veščinah tematsko nadaljuje svojo pripoved, točno tam, kjer jo je poprej pustil njegov zadnji izdelek Pride and Glory, zgodba o policistih s Collinom Farrelom in Edwardom Nortonom na čelu. Izdelek potrjuje dejstvo, da po zatonu Rockya žanr borilnih veščin doživlja renesanso, začeto z emocionalno Eastwoodovo dramo Milion Dollar Baby, ki so ji sledili še odlični Wrestler z Mickeyem Rourkeom, predlani odlični The Fighter, kjer je igralski razpon pokazal Christian Bale ter lani Real Steel, ZF zgodba o boksu, kjer so glavne zvezde ringa roboti. 

Film odlikujejo sijajne predstave glavnih akterjev, s testosteronom in emocijami nabite ter z realistično fotografijo podkovane borilne sekvence ter zgodba o načetih osebnih odnosih, ki je hkrati zgodba o odpuščanju, odrešitvi in po definiciji lepo pade v kontekst športne drame. Film je več kot dostojen predstavnik žanra, ki mu roko na srce v prvi polovici ni očitati ničesar, a kaj ko se v drugem delu prevesi v niz stokrat videnih klišejev, ki poskušajo zakrpati slabo izpeljano zaključno nit štorije, ki nam jo film želi podati.

Zgodba se zasuče okrog Tommya, bivšega marinca, ki ga lovi tragična preteklost in njegove vrnitve v rodni kraj, kjer se podvrže treningu za prihajajoči turnir mešanih borilnih veščin.  Uri ga kar njegov oče, bivši boksar in zdravljeni alkoholik. Medtem pa se Tommyev brat Brendan, bivši MMA borec, zaposlen kot učitelj, nevedoč za sodelovanje oddaljenega brata, odloči za vrnitev v ring, da bi lažje preskrbel svojo družino. Brata se morata poleg številnih nasprotnikov soočiti tudi z lastno preteklostjo in precej načetimi osebnimi odnosi. 

Karakterji so večplastni ter presenetljivo razdelani. Edgerton opravi zadovoljivo delo kot Brendan, skromen in prizemljen karakter, ki je svojo kariero boksarja žrtvoval za družino. Finančni dolgovi ga prisilijo nazaj v ring, vendar je jasno razvidno, da je ljubezen do športa, prav tako kot ljubezen do očeta, izpuhtela nekje v preteklosti. 

Na drugi strani Hardy zopet dokaže, zakaj velja za enega najbolj talentiranih igralcev generacije. Njegov osebni boj z lastnimi demoni je prikazan več kot dostojno, izžarevanje krutosti, pomilovanja in nepremišljenosti pa je skorajda perfektno.

A predstavo vendarle ukrade Nick Nolte v vlogi očeta, ki s svojo igralsko bravuro (ta mu je prislužila nominacijo za zlati kipec) zasenči vse okrog sebe. Napake iz preteklosti ga lovijo in rušijo njegovo samozavest, njegova želja po spravi z oddaljenima sinovoma pa je čustveno ustrezno gradirana. Ob treh močnih predstavah ostali karakterji kar zbledijo, a potrebno je priznati, da že v izhodišču niso spisani preveč globoko. 

Tehnična stran filma pride do izraza pri številnih dvobojih, kjer fluidna kamera (izpostaviti velja prvoosebni pogled), premeteni montažni rezi in realistična fotografija poskrbijo za ustrezno vključitev povprečnega gledalca v dogajanje. Škoda da proti koncu dvoboji postanejo klišejski, nekatere poteze nerealne, potek dvobojev in izidi le teh nekoherentni in rezultati temu ustrezno oddaljeni od stvarnosti.

You had a choice, okay. You had a choice.

Težava filma leži predvsem v klišejskosti zadnjega akta. Film tja do polovice lepo gradi na dogajanju in precej dobro koncipira tako športno kot dramsko usmerjeni del. Precejšna škoda je torej, da film ne ostane koherenten, temveč proti koncu vse bolj neodločen, katero izmed področji bi dokumentiral, pri čemer želi neskladnosti pokriti s predvidljivimi klišejskimi, pocukranimi momenti, ki filmu občutno znižajo kvaliteto. Tare ga tudi malce predolga minutaža in manko vidnejše, bolj udarnejše glasbe, ki bi pričarala kvalitetnejše vzdušje v številnih sekvencah.

Kljub temu film ponuja ogromno emocij in kvalitetno zrežirane, napete akcije. Predstave, ki nam jih ponudijo glavni igralci so odlične in film tehnično zrel. Na žalost na trenutke pozitivno občutje razblinijo nepotrebni klišeji in dokaj šibak konec, ki film oddaljijo od kultnega statusa športne drame in zgoraj omenjenih predstavnikov žanra.  

7/10