Basic Instinct (1992)

IMDB

Prvinski nagon je leta 1992 postal presenetljiva senzacija in hkrati zavoljo slavne montaže vzdignil nemalo prahu. Prelomen izdelek, ki si je pred 20 leti upal pokazati eksplicitne prizore seksa, povsem direktno in za takrat običajnega gledalca šokantno, tudi vsled glavne igralke in zvezde Sharon Stone, ki je brez sramu šla do konca ter pokazala vse. 

Have you ever fucked on cocaine, Nick? It's nice.

Nazornosti, ki je botrovala, da se je film vpisal med anale, se imamo zahvaliti predvsem nizozemskemu režiserju Paulu Verhoevenu (Total Recall, RoboCop, Starship Troopers), katerega vizija je bila že v pred-produkciji jasna; kot glavni adut filma, ničesar prepustiti domišljiji gledalca. Pred začetkom snemanja je hotel še dlje, saj je izrazil željo, da bi bil to prvi mainstream film, ki bi pokazal moško erekcijo. Želja se mu sicer ni izpolnila, še več, da je film dobil R- rating, ga je moral režiser zrezati kar 14-krat. Režiserjeva verzija je na prodajalne prispela šele leta 2006, a rezultat je še danes nazoren odrvrtek, poln grafičnih prizorov in pametnih montažnih rezov, ki tudi zaradi solidnega scenarija Joe Eszterhasa učinkujejo še danes. Prizor zasliševanja, kjer Stonova ne nosi spodnjih hlačk, kar nazorno pokaže znameniti montažni close-up pa je postal legendaren že sam po sebi (sodeč po anekdoti Stonova za časa snemanja ni vedela, da bo režiser ta gib posnel, naročil ji je le naj hlačke sleče, saj motijo kontrast, v scenariju prizora namreč ni bilo.) Režiser glavno temo, spolnost v vlogi nasilja, predstavi direktno, polemično in kontroverzno. Golota, spolna namigovanja in tabu prizori sicer ponekod padejo iz konteksta, ne toliko erotičnega trilerja, temveč preproste kriminalke, saj je osnovna premisa o umoru v konstrukciji zgodbe subsidiarna in pavšalizirana (do leta '92 so v policijskih preiskavah že uporabljali DNK analizo, ki jo film popolnoma ignorira) .

Film se brez sramu ozira k različnim žanrom; tako erotičnega filma, psihološkega trilerja, filma noir, kriminalke in človeške drame, a kar dogajanje v filmu vleče naprej je očarljivost, fatalna usodnost in spolna privlačnost, ki žari iz Catherine Trammel, sicer pisateljice kriminalnih zgodb, katere zapleti in razpleti se prenašajo na njeno resnično življenje. Trammelova je osumljenka umora njenega fanta, bivšega rokerja (način umora je podrobno opisan v njeni knjigi), ki je najden mrtev, večkrat zaboden z nožem za led. Zločin vplete policista enote v San Franciscu Nicka Currana, ki ga teži problematična preteklost, ki je predmet preiskave Biroja za notranje zadeve. Raziskava ga povleče v vrtinec nepredvidljivih dogodkov, umora njegovih policijskih kolegov ter strastnega razmerja z enigmatično glavno osumljenko, saj se prvinskemu nagonu in sadomazohonistični spolni sli, nikakor ne more upreti.

Killing isn't like smoking. You can stop.

Dogajanje oživi predvsem zaradi izjemne predstave Sharon Stone, katere karakterizacija je tako energična, naelektrena in doživeta, da gledalec na ostalo dogajanje preprosto pozabi. To je predstava, ki je Sharon postavila na vrh najbolj razpoznavnih seks simbolov novodobnega filma. Čista fantazija vsakega moškega, ki je bazirala na njeni manipulativnosti, nadmoči in samozadostnosti. Podobno dober je Michael Douglas v vlogi detektiva, odvisnika od spolnosti, alkohola, tobaka in kokaina. Njuni prizori in interakcija izžarevajo posebno energijo, usodno privlačnost in nepotešljivo željo po metodični spolnosti. Podporna zasedba, ki vključuje prvenec Jeanne Tripplehorn, Georgea Dzundzo, zadnjo predstavo oskarjevke Dorothy Malone in Daniela von Bargena, solidno opravi delo in ključno pridoda k vzdušju.

Osnovni zaplet dokaj dobro služi dogajanju, a zgodba sama in misterioznost okrog osumljenke, je nezadovoljiva. Vzdušje pokvarijo predvsem akcijske sekvence, slabo posneti in za lase privlečeni avtomobilski pregoni (ki jih je Douglas, bivši dirkač posnel sam) ter nerealni, konfuzni izidi določenih prizorov (ciljam predvsem na trenutek, ko Currana zbije avto, a slednji ne pokaže nobene posledice ali drugega efekta) in ne povsem zadovoljiv razplet, izdelek stanejo statusa klasike in najvišje ocene.

Film se v marsičem zgleduje po mojstrovini Alfreda Hitchcocka Vertigo z Jamesom Stewartom in Kim Novak. Pa naj si bo to postavitev v San Francisco, sestava replik v dialogih, Goldsmithov soundtrack, ki udarja na isto noto kot glasba Bernarda Hermanna ali preprosto trud ponoviti naelektreno vzdušje, sentiment in vročičnost.

Gus: Are you a pro?
Catherine : No, I'm an amateur.

Prvinski nagon je eden izmed tistih filmov, ki bo za vedno ostal zapisan kot eden ključnih momentov filmske produkcije, prelomen predvsem zaradi direktnosti, ki jo v mainstream izdelkih nismo vajeni še danes, učinkovite režije, anekdot iz zakulisja snemanja ter nepozabne kemije med glavnima karakterjema. Čeprav se zdi, da je z leti pričakovano izgubil na kontroverznosti in udarnosti, mu vidnega mesta v filmski zgodovini ne more vzeti nihče.

8/10