Snow White and the Huntsman (2012)

IMDB

Že večkrat v zgodovini Hollywooda smo bili priča hkratni realizaciji podobnih tem in idej. Ta je letos kot kaže dosti upov položil v brezčasne pravljice, saj je tole že drugi letošnji film o Sneguljčici, k sreči mnogo boljši od pomilovanja vrednega (pri nas sinhroniziranega) Mirror Mirror. Tole je bolj fantazijska, epska, krvava, temačnejša in celokupno bolj resna adaptacija, (katere vzdušje je presenetljivo blizu originalni predlogi); mešanica Bratov Grimm Terrya Gilliama (v kateri je blestel pokojni Heath Ledger)  ter Gospodarja prstanov, a v osnovi še najbolj spominja na ATale of Terror iz leta '97.   Film se poleg vizualnega tobogana postavlja tudi z izjemno karakterizacijo zlobne, diabolične in zagrenjene kraljice Ravenne (Charlize Theron), ki Julio Roberts pusti daleč za sabo.

Oba letošnja konkurenta se pri obravnavi in opredelitvi tematske, zgodbovne snovi drastično razlikujeta. Tarsem je Mirror Mirror napolnil s čarobno vizualizacijo, kjer je izstopala predvsem Lily Collins v vlogi Sneguljčice, čeprav je splošna premisa izžarevala visoko raven antiklimatičnosti. Pri naslovnem izdelku, ki je pri interpretaciji mnogo radikalnejši pa veliko večino najboljših prizorov pripada ravno Theronovi (čeprav je na trenutke njena pantomima temeljni primer 'over-actinga' ), katere lepota zavisi od števila ljubkih služkinj in drugih lepotic, iz katerih v slogu Sommersove Mumije izsesa življenje ter lepoto. A ko ji Zrcalce razkrije, da lahko večno mlada ostane le, če zaužije srce Sneguljčice, se kraljica odloči za umor nedolžnega dekleta. Scenarij Evana Dauhterya je psihotični osebnosti kraljice namenil še največ razvoja, ozadja in motivacije za njeno ravnanje, četudi njen načrt (vključujoč zastrupljeno jabolko)  ni vzor genialnosti, temveč predvidljive klišejskosti.

Lips red as blood. Hair black as night. Bring me your heart my dear, dear Snow White.

Izdelek izstopa predvsem po tehnični strani, saj je visoka produkcijska vrednost vidna na vsakem koraku, dostojna maska in posebni učinki, kostumografija mojstra Colleena Atwooda, pri čemer se z načinom uporabe in definicijo magije (film jo parafrazira kot nekaj realistično izprijenega) rahlo zgleduje po Excaliburju. Fotografija Grega Fraserja je na trenutke dih jemajoča (scene v gozdu, prizor z vilami) in glasba se lepo vključi v dogajanje (čeprav na trenutke keltska podlaga preveč asociira na Gospodarja prstanov).  Režija debitanta Ruperta Sandersa, ki je prej režiral zgolj reklamne oglase, se krepko zanaša na podajanje vizualne plati, a včasih pozabi na dramaturgijo in boljši karakterni razvoj, kar je vidno in moteče predvsem v drugi polovici filma.

Večji problem predstavlja Kristen Stewart, tako podoba sama, ki je roko na srce inferiorna kraljičini ter predvsem manko igralskega razpona, kar je v bolj emocionalnih prizorih boleče opazno. Karakterju mankajo elementi čiste deviškosti/nedolžnosti, karizme, šarma, melosa, pri čemer je zgodbovni preobrat, ki pokaže Sneguljčico kot srdito bojevnico ob igralkinem neigranju, težko zakupljiv.  Chris Hemsworth je v vlogi lovca neizrazit, čemur ne pomaga niti nestanovitni naglas in pride do izraza le pri akcijskih prizorih, kjer srdito seklja vse naokrog, pri čemer znanec iz otroštva, zdaj pa postaven sin vojvode Hammonda, William, ki ga igra Sam Claffin, trpi predvsem zaradi slabo razvitega karakterja.

Škratje, ki sodijo k pravljici pridejo do izraza šele v drugem delu, a se večino časa, vključno z bitkami, držijo bolj v ozadju in niso ključni kot v originalni pripovedki, kar je škoda, saj se v njih preobrazijo odlični Ian McShane,  markantni Toby Jones, vedno prepričljivi Ray Winstone, pa še Brian Gleeson,  Nick Frost ter Bob Hoskins.

Filmu škodijo tudi očitne asociacije z Biblijo, recitirana molitev pa je prej nepotreben višek kot ključen moment, ki vodi v odločujočo bitko in meče nepotrebno metaforo na sorodno Narnijo. Film tare tudi predolga minutaža, saj substanca ni v skladu z več kot dvournim dogajanjem in se večkrat vleče.

Film je dostojen predstavnik fantazijskega žanra, ki sicer po kvaliteti zaostaja za LOTR-om ter The Brothers Grimm, a je boljši od letošnjega tematskega konkurenta, lanskega fiaska Red Riding Hood ter tudi predzadnjega izleta producenta Tima Burtona v ta žanr (Alice in Wonderland). Za kaj več bi bila nujna boljša karakterizacija, dramaturgija (z izjemo Theronove ter škratov) ter bolj zanimiva, globlja štorija. Glede na majhno število podobnih izdelkov ter visoko verjetnost, kjer se večina podobnih izdelkov sprevrže v čisti škart, smo lahko nad videnim, predvsem zaradi odlične vizualne podlage, epskosti  ter temačnega vzdušja vseeno zadovoljni.

6/10