sobota, 2. junij 2012

Django (1966)

IMDB


Django je nedvomno, če pustimo trilogijo (A Fistfull of Dollars, For a Few Dollars More, The Good the Bad and the Ugly) in Once Upon a Time in the West Sergia Leonea ob strani, najbolj poznan 'špageti' vestern (vestern, katerega produkcija je potekala v Italiji). Razvpitosti se imamo zahvaliti predvsem zanimivemu glavnemu karakterju, saj film v okviru žanra bistveno ne izstopa po kvaliteti, pač pa po prekomernosti nasilja, stiliriziranem montažiranju in mnoštvu vizualno močnih strelskih obračunov, ki so botrovali, da se je film za vedno zapisal med anale sedme umetnosti, kot eden ključnih za revizijo žanra.

Po eni plati so se Leonovi filmi ukvarjali predvsem z razbitjem tabujev v žanru, ki so se tikali grafičnega, nazornega nasilja, prizori so bili zato namerno zmontažirani tako, da pokažejo vse, a v osnovi je Leone še vedno zgolj nadaljeval z izhodiščno bazo, ki so jo koncem petdesetih let nakazali temačnejši vesterni (Rio Bravo, The Searchers), pri čemer so izdelki še vedno uspeli delovati kot poklon klasičnim predstavnikom žanra. Sergio Corbucci je po drugi strani želel izničiti in spreobrniti večino preostalih klišejev in žanr povsem obrniti na glavo.

If you're a coffin maker, you sure did pick a good town to settle.

Corbucci, poleg Sama Peckinpaha (The Wild Bunch) ter Leoneja, najbolj vpliven predstavnik žanra, v katerega je vstopil leta 1963 s filmom Massacro al Grande Canyon, prodor pa mu je omogočil ravno Django (istega leta je posnel še hudo nazorni vestern Navajo Joe) je vrhunec dosegel leta 1968 s filmoma The Great Silence ter The Mercenary, slednji je postal celo predmet političnih diskusij in režiserju naprtil nemalo težav. Po filmu Companeros se je umaknil iz žanra in do smrti večinoma snemal komedije, ki so bile popularne predvsem pri naših zahodnih sosedih. Njegovi filmi so polni prikritega črnega humorja, nazornega nasilja, političnih alegorij in blatnih, zamorjenih okolišev. 

Django se tako poigrava z ekstravagantno nizkimi moralnimi notami, ki se pokažejo že v legendarni uvodni sceni: Pasivnost glavnega protagonista, medtem ko mehiška tolpa zveže žensko in jo neprizanesljivo biča, je malone legendarna. Mehičane postreli druga opurtunistična tolpa, ki pa dekline ne namerava rešiti, temveč se poigrava z mislijo o živem zakopu. Šele takrat napoči trenutek, ko se naslovni, tavajoči lik vmeša v napeto situacijo. Tudi glavno mesto, kjer so zgodi večino akcije, je umazano, blatno, prašno; brezupno stilirizirano. Film je bil v nekaterih državah cenzuriran, v drugih pa je doživel celo prepoved predvajanja (npr. v Veliki Britaniji do leta 93).


You can clean up the mess, but don't touch my coffin.

Izdelek sicer pestijo določene poteze značilne za žanr, ki so umanjkale v Leonovih mojstrovinah. Na trenutke je opazna umetnost prizorišč ter kulis, občasno nepotrebno tresenje kamere, megleni montažni rezi, klišejski, nerealistični dialogi in očitna angleška sinhronizacija (v večini vesternov so ameriški igralci zasedli le najbolj vidne vloge, ostale so igrali domači igralci, ki so jih kasneje sinhronizirali; v Djangu so vsi igralci govorci romanskih jezikov). Dogajanje se z izjemo stilirizirane uvodne sekvence in legendarnega, eksistenčnega prizora, kjer Django vstopi v mesto vlečoč krsto, vleče; glavna nit izstopi šele nekje na polovici, a je na splošno metodična in ne preveč zanimiva. Četudi je večina karakterjev spisana na humoren način pa se stranski igralci večino časa jemljejo preresno. Mnogim ne bo povolji nenehna akcijska eksplotacija (obračuni v vasi, pri utrdbi, na pokopališču), zgodovinska neavtentičnost in manko sofisticiranega zapleta.


Četudi danes film na trenutke izgleda skorajda amatersko, v osnovi ni slabo narejen. Corbucci je imel dobro oko za kompozicijo, znal je zapolniti kadre in surealna, temačna atmosfera je predstavljena odlično. Za fotografijo je bil zadolžen Enzo Barboni, ki je razlog, da so okolja in narava izprani, sivi; s tem se spretno distancirajo od kostumov, maske in posebnih efektov (predvsem brizgajoče krvi), ki so kričeče barviti. V nasprotju s številnimi panoramami v Leonovih filmih,  se Django bolj osredotoča na umazani interior in zaprašene ceste. Kultna je postala tudi uvodna Bacalova pesem (nazadnje parodirana v odličnem animiranem poklonu Rangu), ki je povsem v skladu z udarnim soundtrackom.




Liku Djanga so večkrat očitali, da je v primerjavi z drugimi heroji akcijskega žanra (ki so po naravi neuničljivi in nerealno spretni), preveč klišejski in bizaren, kar se v določenih 'stand out' obračunih resnično pokaže (končna številka trupel, ki jih pusti za sabo je 138). A prav režiser je karakter namerno osnoval na herojski naravi, nenazadnje se je zgledoval po Kurosawinem Yojinbu, inspiraciji vseh špageti vesternov, ki ga je Kurosawa namerno posnel z občutkom nerealne alegorije. Tudi aluzij in preslikav na takratno Italijo v filmu mrgoli. Od osnovne socialne paradigme nižjega sloja do podob morilskih (fašističnih) tolp, ki kontrolirajo mesta, medtem ko se predstavniki gverilskih gibanj skrivajo v divjini. Dodatni pomen liku Djanga pridoda šele popolna destrukcija herojskega klišeja v Corbuccijevi kasnejši mojstrovini The Great Silence in hkrati v lahkotnejšem, a vseeno fascinantnem vesternu Companeros.

Protagonist je poimenovan po Djangu Reinhardtu, znanem ameriškem glasbeniku in igralcu kitare. Režiserjev stalni kolaborant (poleg Clinta Eastwooda, Charlesa Bronsona, Jamesa Stewarta, Johna Waynea ter Henrya Fonde najbolj prepoznaven igralec vesternov) Franco Nero, ki dramaturško karakter postavi na novo raven in s tem ponese celoten film. Njegov lik je praktično edini, ki je kakorkoli razvit in interesanten. Vlogi doda vrednost predvsem distinkcija od vloge pravega junaka v vlogo anti-heroja, kar nasprotuje tradicionalnim vrednotam. Django nosi temna oblačila, je neobrit, umazan, sebičen, včasih nesramen, pri obračunih pogosto uporablja zvijačne trike, a se navkljub vsemu vedno postavi na stran šibkejših; misterioznost karakterja, ki je razlog za njegovo prepoznavnost ter razvpitost (še večjo od Cooperjeve iz legendarnega High Noon) skoraj neposredno asoccira prav na Cormanovov Masque of the Red Death.

Čeprav je film načel čas in danes na mnogih mestih deluje ceneno, ne moremo zanikati njegovega pomena v filmski industriji ter snovi, ki so jih za Djangom obravnavali številni drugi avtorji, tako hongkongški kung-fu filmi kot Tarantino (s prizorom odrezanega ušesa, (ki naj bi ga pred izidom Corbucci kljub protestom kritikov 'pozabil' umakniti iz končnega reza) povsem direktno v Reservoir Dogs). Še danes pa filmu uspe ponuditi čisto zabavo; navsezadnje je sloves enega ključnih špageti vesternov povsem zaslužen..


Film ima zgolj eno uradno nadaljevanje (Django Strikes Again, 1987), a je meddrugim načel pravo množico takšnih in drugačni reinterpretacij, različnih imitacij, nadaljevanj, odvrtkov, remakeov (karakter so nekateri avtorji preimenovali v Ringa ali Santano, vseh filmov o takšnih ali drugačni verziji Djanga je čez 200).  Med vidnejše sodijo Django The Last Killer (67), Django dares Santana (69), Django Shoots First (74) in Django II Bastardo (69). Med zanimivejšimi velja omeniti še Takashi Miike's Sukiyaki Western Django, odštekan japonski vestern, ki je v tarantinovski maniri poklon številnim podobnim žanrskim klasikam. In če že omenjamo mojstra samega; Tarantinov Django Unchained, zgodba o osvobojenem sužnju Djangu (Jamie Foxx) in lovcu na glave, v prostem času pa zobozdravniku (Waltz), ki se odpravita po sledeh  Djangove žene, kar ju pripelje do plantaže Calvina Candia (Leo DiCaprio), prispe za božič. Scenarij obeta in od mojstra, ki bo končno posnel pravi vestern, se ne pričakuje drugega kot novo mojstrovino, polno takšnih in drugačnih asociacij na špageti vesterne. In še mimogrede. Tarantinov najljubši vestern je prav Django, kar seveda ni presenetljivo. Navkljub pomanjkljivostim gre za film, ki je žanr dodatno poglobil in ponesel na drugo raven.


8/10


3 komentarji:

  1. odličen vestern in ne morem se strinjati, da ga je povozil čas; res se opazi manjko financ, a mnogi novi filmi bi se morali zgledovati po njem

    OdgovoriIzbriši
  2. Morda sem se malce prenerodno izrazil... pač določeni prizori kažejo starost in so zaradi različnih občasnih težav, ki jih omenjam bistveno bolj dotrajani, kot recimo večina prizorov iz filmov Sergia Leonea. Je pa mislim da iz zapisa in ocene vseeno jasno razvidno, da sem tudi sam užival in sem nad izdelkom (tudi žanrom na splošno) navdušen.

    OdgovoriIzbriši
  3. Odlična animiranka Filmoljub ter še boljši zapis s katerim se strinjam v celoti (vsebina in končna ocena). Meni osebno morda celo najljubša izmed novodobnih animirank. Polna poklonov, alegorij, raznih metafor, zanimivih likov, tarantinovskih dialogov in odličnega voice actinga. Kar se tiče vključitve raznih asociacij na pop kulturo, mi v določenih segmentih preseže tudi Shreka. Izpostavil bi še fotografijo (predvsem scena v saloonu je tak presežek, da pusti zadaj marsikateri vestern, ne le sorodnih animirank) in odličen soundtrack. Komaj čakam junij 2013, ko izzide The Lone Ranger, film po znani seriji, kjer indijanca igra Depp, režira pa zopet Gore Verbinski.

    OdgovoriIzbriši