Jackie Brown (1997)

IMDB

Režiser Quentin Tarantino, ta  nepojmljivi filmofil, je svoje filmsko potovanje začel karseda skromno, kot navaden delavec v videoteki. Na srečo to ni bilo mesto, na katerem bi ostal za dolgo, saj je kot režiser, znan po raznoraznih poklonih, številnih alegorijah in odpuljenih likih, ki jih tako navdušujoče vključuje v svoje izdelke, že do današnjega dne ponudil lepo število filmskih poklonov, mojstrovin in svojega kroga oboževalcev, ki si jih je v letih dela zvesto nabral, k sreči še ni razočaral. Če rečem, da je eden redkih delujočih umetnikov, ki lahko posname pristen 'film o filmu', ki kot po pravilu zadovolji večino filmskih entuzijastov, ne zgrešim prav dosti. Ne le filmi, že njegova življenjska zgodba o vzponu v najvišjo klaso ustvarjalcev sedme umetnosti, je vredna cineastičnega poklona (ki ga je s filmom True Romance; ta je ohlapno temeljil prav na Tarantinovi (ki je spisal scenarij) izkušnji prodajalca v videoteki, tudi dobil).

Cut to 13 years later, you're 44 years of age. You're flying for the shittiest-little-shuttle-fucking piece of shit Mexican airline that there is.

 Tudi Jackie Brown je film, ki mu ne primanjkuje tipične tarantinovske energije. Reservoir Dogs in Pulp Fiction, dva prelomna izdelka, ki sta preoblikovala ter redefinirala celoten filmski žanr (in porušila večino dovtipov, ki se tičejo različnih žanrov in združevanja le teh), sta Tarantina dobesedno izstrelila med slavna imena filmske industrije. Ponavadi se rado pripeti, da režiser po začetnem uspehu zapade v serijo slabših izdelkov, a k sreči  je Tarantino pokazal izredno srečno roko pri izbiranju svojih filmskih projektov (seveda tudi neizmeren talent), saj njegov tretji film, ki sicer ne vključuje ekstremnih prizorov nasilja ter brutalnosti predhodnikov (uporabljene so bile le 4 vrečice krvi), nadaljuje serial odličnih izdelkov. Njegovi ljubitelji so bili sprva razočarani, predvsem zaradi odsotnosti značilnega stila (oz. bolj podrejeni stilirizaciji napram zgodbovni niti), ki je vključno z obračanjem arhetipskih karakterjev na glavo, krasila prejšnja dva izdelka. Tarantino je po nenadnem uspehu nedvomno nalašč posnel povsem drugačen film in s tem pokazal, da lahko brez kančka dvoma operira v različnih žanrih (subtilno pa nedvomno preprečil primerjavo s Šundom in Psi, ki sta žanrsko v svoji ligi). Osnovan na predlogi Elmora Leonarda Rumov Punč, izdelku kljub temu ne primakuje značilnih tarantinovskih prijemov, ki pa so tokrat malce bolj prikriti, subsidiarni. Napolnjen s prefinjenimi (tudi trivialnimi) dialogi, obilico stila, pop-kulturnimi referencami, kultno glasbeno podlago, raznimi homeagi, eksploitacijsko vizualizacijo in odlično kompozicijo kadrov, ki jo krona še mojstrska montaža pokojnega Sally Menkeja, je po drugi strani to zrelejši, bolj odrasel in uravnotežen izdelek, ki sicer ni tako radikalen, a uspe na drugih področjih. Četudi ob izidu ni doživel tako huronskega navdušenja kot predhodnika, saj se je film smatral za izrazito netarantinovskega, pa ne gre oporekati dejstvu, da se je z leti postaral kot dobro vino in danes sodi v vrh bogatega režiserjevega opusa.

Jackie Brown (Pam Grier) je 44-letna stevardesa, prisiljena opravljati umazane posle za Ordella (Samuel L. Jackson), mafijca (sicer preprodajalca orožja) s precej pokvarjenim moralnim kompasom. A med tihotapsko nalogo jo zašije gruča FBI agentov (meddrugim Michale Keaton), ki ji ob aretaciji ponudijo imperativ. V zaplet je vključenih je še 500 tisoč dolarjev, bivši kaznjenec (Robert De Niro), seksi fatalka (Bridget Fonda) in Max Cherry (Robert Forster), ki se ukvarja s poroštvom kaznjencev.

Soscenarist Roger Avary, ki je Tarantinu pomagal pri adaptiranju knjižne predloge, je sicer sodeloval tudi pri predprodukciji Šunda in Steklih psov, tokrat pa je zopet pomagal izoblikovati še enega v vrsti Tarantinovih klasik, katere glavni, presenetljivi odliki sta nerecikliranje in originalnost; ne v smislu številnih referenc ter homeagev, temveč v smislu nekopiranja Šunda in Steklih psov. Film odlikujejo tudi dobro spisani karakterji, ki ne služijo zgolj fluidnosti zgodbe, temveč kot izvrstno sredstvo, ki zgodbo filma vlečejo naprej. Drugače je dogajanja, preobratov in razkritij obilo, a iskreno je treba priznati, eno redkih težavic tegale filma, rahlo predolgo minutažo, saj se na trenutke dogajanje malce vleče.

Predstava Pam Grier, zvezdnice blaksploitacijskih črnskih kriminalk iz 70tih (Coffy, Foxy Brown, Black Mama White Mama), v vlogi zrelaksirane, premetene, enigmatične stevardese, je izvrstna, a nažalost ni povzročila novega preroda te temnopolte igralke, saj je ta kmalu po izidu filma zopet utonila v pozabo. Izstopa tudi Robert Forster (za vlogo sta se potegovala še Paul Newman in Gene Hackman), ki je obilico talenta pokazal že v MediumCool, a je kaj kmalu zašel v snemanje B-izdelkov (Alligator, Vigilante), za to priložnost pa ga je Tarantino, podobno kot Pam Grief potegnil dobesedno iz naftalina in iz njegove predstave iztisnil največ. Stalni kolaborant Samuel L. Jackson ponudi standardno veščino in energijo, četudi je njegov karakter nekoliko dvodimenzionalen. De Niro, ki tokrat igra povsem netipično vlogo, zelo karizmatičenga, nonšalantnega, boemskega lika, je odličen in nedvomno podcenjen, predvsem zaradi neizkoriščenosti njegovega karakterja. Fonda doda vizualno privlačnost in nekaj izvrstnih vrstic dialoga, pri čemer ostala podporna zasedba na čelu s Keatonom, Tuckerjem in Bowenom opravi standardno delo.

My ass may be dumb, but I ain't no dumbass.

Definitivno odrasel in najresnejši film Tarantina, ki sicer zopet ponudi obilico takšnih in drugačnih referenc, odbitih karakterjev, estetskih sekvenc, zanimivih dialogov, a tudi privlačno, koherentno zgodbo, odlično dramaturgijo in presenetljivo razvite glavne karakterje. Četudi se na ustnicah filmofilov ne znajde tolikokrat kot Pulp Fiction, Kill Bill ali novejši Inglourious Basterds, je njegova kvaliteta, kot pri ostalih izdelkih tega izvrstnega režiserja, nedvomna.

9/10