Prometheus (2012)

IMDB

Vse od prve, omembe vredne novice o začetku pred-produkcije preddela legendarnega Aliena pa tudi zavoljo vseh novic, ki so sledile o izdelku, ki so ga sprva poimenovali Paradise, kasneje pa preimenovali v Prometeja, je bilo večini filmofilov kristalno jasno, da je eden najpričakovanejših projektov letošnjega leta, dvorezen meč. Ridleyu Scottu, mojstru vizualiziranja in kompozicij, ki se na eni strani vrača k franšizi in žanru, ki ga je proslavil, čemur je ključno pridodal ves pomp okrog izvrstne internetne kampanije, klimatičnih in suspenzivnih predfilmov, konkurira legendarna, znanstveno fantastična grozljivka, ki sodi med anale vsakega pravega cineasta. Z leti je serija, navkljub Cameronovemu akcijskemu nadaljevanju Aliens, doživela klavrn konec, predvsem zavoljo antiklimatičnega in precej nezadovoljivega četrtega dela Alien: Resurrection, ki je ironično ubil originalno franšizo, da pomilovanja vrednih poskusov združevanje dveh monstrumov v Alien vs. Predator filmih, ki so še nadalje zmrcvarili legendarni serial, niti ne omenjam. Zobato definicijo neizrekljive groze, švicarskega ustvarjalca psihotskih, mehansko organskih pošastnih stvaritev H.R Gigerja (ki je svetoval tudi pri Prometeju), so infamično razvrednotinili in s tem naslovnemu preddelu (ki sicer po čisti definiciji to ni), naložili ogromno balasta na ramena. Po ogledu se razkrije, da malce preveč.

Film se nedvomno spogleduje z resnejšimi temami, ki nam jih znanstvena fantastika lahko ponudi. Začrtana smer se razkrije predvsem v pomenljivi uvodni sekvenci, polni alegoričnih vprašanj, vizualne estetike in življenjskih metafor. 'Kdo nas je ustvaril? Kaj je spodbudilo nastanek prvih celičnih organizmov?' so vprašanja, ki so gonilo zgodbovne strukture in hkrati mečejo konvencionalno primerjavo z grškim mitom o Prometeju. Film si zastavi nemalo filozofskih eksistenčnih vprašanj, a na vse niti ne odgovori, temveč mnogo prepušča nadaljevanjem in gledalčevi domišljiji.

A king has his reign, and then he dies. It's inevitable.

Leta 2093 se znanstveno plovilo Prometej odpravi na misijo proti planetoidu poimenovanem LV 223, ki se nahaja v sistemu Zeta 2 Reticuli, kamor jih privede odkritje arheologinje Elizabeth Shaw (Rapace) in antropologa Charlieja Hollowaya (Green), ki verjameta, da je bila človeška rasa ustvarjena s strani nadinteligentnih nezemljanov imenovanih Inženirji. Poglavitna fundacija misije, katere cilj je poiskati dokaz o našem izvoru, je Peter Weyland (Pearce). Korporacijo na misiji predstavlja hladna Meredith Vickers (Theron) in android David (Fassbender), plovilo pa pilotira flegmatični kapitan Janek (Elba). A ko posadka začne z raziskovanjem notranjosti skulptur na omenjeni luni, se ji niti ne sanja, da ji je namenjena pogibel na najrazličnejše načine in ne srečanje z radoživimi nezemljani.

Film je bil najprej mišljen kod direkten prequel, a si je Scott (sprva je bil projektu zapisan le kot producent) zavoljo možnosti nadaljevanj in začetka novega seriala (katerega bi lahko v nasprotju s prvotnim tudi kontroliral, saj so ga producenti po Alienu neslavno odpisali in za nadaljevanje najeli Jamesa Camerona), premislil. Scenarij je najprej napisal nadarjeni pisec ZF projektov Jon Spaihts, a ko je beseda o prequelih prenehala teči, je bil najet pisec serije Lost in nadaljevanja Star Treka, Damon Lindelof, ki je zgodbi dodal novo mitologijo, skrivnosti ter poglobljeno ozadje o 'vesoljskih jahačih'.

Četudi prenekateri filmi, katerih rdeča nit zgodbe in sredstvo za pripovedovanje le-te je skrivnost in nje odkrivanje, ponavadi antiklimatično podležejo končnemu preobratu, ki čez cel film po pravilu odmika gledalčeve oči od trenutnega dogajanja, tokrat premisa o iskanju odgovorov ustreza Prometejevi strukturni naraciji, saj gledalca spodbudi k razmišljanju. Ni dvoma, Prometej pridoda zanimivo ozadje originalu (in precej več kot zadnji štirje filmi) in odgovori na marsikatero zastavljeno vprašanje, a v soskladju zastavi ravno toliko novih, pri čemer mnogi obvisijo v zraku. Konec sicer dobesedno kriči po nadaljevanju in ni ravno katarzičen, pri čemer je glavna slabost zasnove preambicioznost in na trenutke nelogični, neumni zapleti ter klišejske bližnjice, ki fantastiki takega kova ne pritičejo.

The search for our beginning could lead to our end

Alien je ironično uspel predvsem, ker je bil v osnovi zastavljen kot nizkoproračunski B film. Stal je nekaj manj kot 8 milijonov dolarjev (Prometej okrog 150) in je navdušil predvsem s subtilno družbeno kritiko, pristnimi liki,  in njihovo interakcijo ter počasno pomenljivo estetiko, ki je gradila na vesoljski grozi. Pri Prometeju je po drugi strani že od začetka jasno razvidno, da stavi na bolj direktno, bombastično podajanje fabule (ki zelo spominja na Lovecraftovo štorijo At the Mountains of Madness), ki bolj kot razsvetli gledalca na koncu šokira in zmede, tudi na rovaš raznih neumnosti v scenariju. Nelogično, neprofesionalno in nekoherentno obnašanje članov posadke (Milburn, Fifield), nekateri elementi, ki se trudijo šokirati pa pritičejo B-slasherju, slaba karakterizacija in posledično nerazviti (predvsem stranski) liki ter manjše scenaristične luknje, ki rahlo pokvarijo izkušnjo. 

Po drugi strani izstopa predvsem vizualna plat filma (če odštejemo animiranke in Avatarja, si upam trditi, da je tole izdelek, ki najbolje izgleda v 3D tehniki); dizajni H.R Gigerja, konceptualni pokloni izvirniku, dih jemajoča fotografija in prefinjena mešanica pravih kulis, CGI efektov ter animatronike izdelku dodajo pravo mero atmosferičnosti, napetosti in groze. Noomi Repace izstopa kot Elizabet Shaw (moti le nestanoviten angleški naglas), ki kot naivna, upanja polna znanstvenica, ki je vržena v neizprosni tok dogodkov, močno odstopa od možate Ripley. Šov pa popolnoma ukrade Michael Fassbender, ki kot brezdušni in radovedni android David, zasenči ostale v vsakem kadru posebej. Ustvari namreč popolno mešanico robotske shrljovosti, vprašljive samo-eksistence, alienacijske interakcije in pristne nemoralnosti, ki še dodatno postavlja na tehnico paradigmatično vprašanje o osnovi njegovega karakterja, ki pomenljivo asociira na Hala iz Kubrickove Odiseje in na Lawrenca Arabskega (iz filma, ki je njemu najljubši). Prav navidezna človeškost in na drugi strani hladnokrvna robotskost Vickersove (tudi odlična Charlize Theron), ob dodatnem razkritju dodata novo pomenljivost alegorični zasnovi.

Big things have small beginnings.

Scottu sicer ne uspe poustvariti magične čarobnosti originala (kar je bilo tudi naivno pričakovati), a kljub temu je to film, ki zastavi precej pomenljivih, eksistenčnih in filozofskih vprašanj in gledalca spodbudi k razmišljanju, saj je navsezadnje skozi nenadkriljivo vizualno prizmo, navkljub na trenutke konfuznemu scenariju, kratkočasen izdelek in hkrati zelo soliden predstavnik izumirajočega žanra.

7/10 

(Kot sem zgoraj jasno navedel, film mnogo vprašanj pusti odprtih, a različne teroije so že preplavile medmrežje. Tole je ena, katere analiza gre resnično globoko. Beri na lastno odgovornost, seveda po ogledu filma).
Teorija