Tale izjemno ostra, satire polna grozljivka, ni
le eden najvidnejših predstavnikov žanra, temveč z osvežujočo kvaliteto obračanja
klišejev, sodi med najprijetnejša filmska presenečenja letošnjega leta.
Scenarist Josh Whedon (Buffy, Angel, The Avengers) in režiser Drew Goddard
(Cloverfield, Lost), sta nedvomno pokazala pravo mero odštekanosti,
inteligence, provokativnosti in samo-ironije, ki botruje svežemu izdelku, ki
gledalca, v nasprotju z večino današnjih grozljivk, ne poneumlja in namesto že
videnih stvari ponudi presenetljiv žanrski obrat, ki hkrati razburi in
zadovolji.
Podobno je želel storiti že leta 2002 valižanski
režiser Marc Evans, a je bil njegov izdelek My Little Eye, precej krivično
spregledan, tako s strani občinstva kot kritikov. Kot vplivna faktorja se tu
ponujata še dva britanska umetnika Clive Barker in Douglas Adams, oba nagnjena
k dekonstrukciji žanra z mešanico znanstvene fantastike in grozljivke, pri
čemer je bil vedno opazen poudarek na skorajda preroških idejah, ki so
zaznamovale celoten ton njunih filmov.
 |
| They have to choose what happens in the cellar. Yeah, we write the game as much as we have to but in the end, if they don't transgress they can't be punished. |
Zgodba filma je bila med produkcijo varovana do
te mere, da je skorajda spominjala na kakšen projekt Christopherja Nolana, a
ravno misterioznost, katere rezultat je konvencionalna zgodbovna struktura,
postavi izdelek na drugo raven. Sicer dokaj preprosta premisa se proti koncu
razkrije za presenetljivo kompleksno, zgodba o Hadleyu (Whitford) in Sittersonu
(Jenkins), ki sta glavna krivca za vse težave študentske skupine, ki se znajde
sredi smrtonosne igre v koči sredi gozda (kar prav naključno spominja na eno
izmed mnogih tipskih značilnosti teen
slasherja) pa je polna simbolike in pop-kulturne kritike, ki brezkompromisno
skritizira produkcijo žanra v zadnjem času. Prepričljiva dramaturgija in dobra
karakterizacija, ki namerno stereotipno oblikovane like priljubi
gledalcu, dodatno podkrepita kup socioloških paradigm o pokvarjeni
morali, psihotski odtujenosti ter izprijenih poskusih (ki jih je odlično
predstavil že triler Das Experiment). Skozi prizmo groteskne in nadrealistične
fotografije, fluidne kamere ter spretne montaže so Hemsworth, Williams, Franz,
Connollyeva in Hutchinsonova več kot solidni in kot nevedni študentje povsem
verjetni, dobro spisana interakcija izkušenega Whedona pa dogajanje le še
dodatno podkrepi. Četudi lahko njihove karakterje opišemo kot preproste
arhetipe najstniških grozljivk (flegmatični komedijant, rahlo zmedena, a
prikupna blondinka, urejena, prijetna punca), scenarij po zelo subtilni poti
zavrže predvidevanja gledalca, ki se tičejo predvsem vprašanj, kdo mora umreti
prvi in na kakšen način ter kateri izmed likov bo svojo pogibel storil na
najbolj nekonvencionalen način, kar najbolj izven konteksta preproste logike in
njegovega karakterja.
A prav satirična zasnova, ki še najbolj spominja
na razne komične parodije iz zgodnje kariere Petra Jacksona (Brain Dead) ali na
katerega izmed Raimovih umotvorov (The Evil Dead, Drag me to Hell), tale film odmakne od
žanrskih arhetipov in učinkovito realizira ciljno sporočilnost. In točno to,
kar je sorodni Scream leta 1995 storil za tako imenovane slaherje, zdaj Whedon
poskuša storiti za žanr najstniških grozljivk in predramiti stagnacisjki trend,
ki zadnja leta ta žanr označuje. Z edino razliko, da mu slednje od sorodnega
izdelka uspe precej, precej bolje.
Asociacije in metafore vsled podobnosti med
povprečnim gledalcem in nadzorniki preizkusa se ponujajo same, medtem ko zgodba
arbitrarno obrača klišeje in predvsem na črno-humoren način prezentira nekatere
vnaprej determinirane in ponavadi neumestne stebre podobnih filmov, predvsem s
pomočjo nedoločene grožnje, ki se v skladu z delovanjem likov, skladno
spreminja. Izdelek dejstvo izkoristi za poklon najrazličnejšim grožnjam iz
filmske zgodovine, pri čemer uspe delovati svež. Ustvarjalci skorajda preroško
pokažejo slabosti žanra in se obregnejo ob nekritičnega gledalca, ki je glavni
potrošnik in hkrati radikalno ponujajo odgovor za nov preporod, pri čemer
uspejo ostati zabavni in ne žaljivi.
Kot sem že dejal, idejna zasnova je faktor, ki
močno vpliva na učinkovitost še tako elementarnih elementov pa naj si bo to
grozljivka ali komedija. Nažalost Kočo v gozdu prav ideja, ki ironično
povzroči, da izdelek izstopa iz povprečja, na koncu tudi rahlo razvrednoti (kot
tudi precej tehničnih nedorečenosti, čeprav so te verjetno narejene namerno). Kompleksnost,
pokloni in za lase privlečeni zapleti/razpleti (kjer izstopa predvsem skorajda
preroški, a žal preambiciozen in nepotreben zaključek) bodo tale izdelek
odmaknili od očesa večine gledalcev. Kljub vsemu je namenjen predvsem
ljubiteljem žanra, saj bodo le ti ujeli ves homeage
in resnično razumeli, kaj so želeli ustvarjalci s kritiko žanra v resnici
doseči.
7/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar