Hugo (2011)

IMDB

Orson Welles je slavno pripomnil, da je cineastična izkušnja razburljiva kot najboljša vožnja z vlakom in ponuja prav vse kar si vsak otrok (ali otroška duša) lahko želi. Precej pomenljivo, saj je prelomni film bratov Lummiere prezentiral ravno to. Hugo je brez dvoma eden najčarobnejših filmov, kar jih je kdaj prispelo na velika platna. Takšen uspe s prepričljivo prezentacijo brez nadnaravnih ali fantastičnih elementov. Zadnji film Martina Scorseseja je globok, izjemno oseben, eleganten, emocionalen in veličasten v poklonu kinematografične magičnosti ter zgodb filmskih soustvarjalcev. Na prvi pogled se morda zdi, da je malone brezhibna tehnična izvedba, ki je filmu prislužila lepo število zlatih kipcev, glavni atribut filma, a ravno v zgodbi leži pravo pravcato presenečenje.  

I'd imagine the whole world was one big machine. Machines never come with any extra parts, you know. They always come with the exact amount they need. So I figured, if the entire world was one big machine, I couldn't be an extra part. I had to be here for some reason. And that means you have to be here for some reason, too.

Četudi je osnovna forma Huga otroški film, je to izdelek, ki je nujen ogled vsakega pravega ljubitelja sedme umetnosti. Scorsese, (ki se je najprej proslavil s filmom TaxiDriver, nadaljeval z odlično športno dramo Raging Bull, kontroverznim Last Temptationof Christ, pa mafijskimi dramami Goodfellas, Casino, Gangs of New York, TheDeparted in trilerjem Shutter Island)  je posnel film, v katerem lahko vsak gledalec najde nekaj zase. Tako otrok, ki se mu bo film zdel preprosto zabaven, kot odrasel cineast; to mu omogoča izjemno kompleksna naracija izdelka, ki tako umsko razsvetli kot čustveno zadane. Scorsesejeva ljubezen do filmov se kaže za nedvoumno, izdelek preplavljen z raznimi artističnimi pokloni, trivialnimi podatki ter dobro mero nostalgije, pri čemer tako zasnova kot subplot razkrivata skorajda pol-biografsko filmsko poslastico.

Hugo Cabaret je sirota, ki živi v skritih predelih natrpanega pariškega železniškega terminala. Vsak dan navija ure, poskuša ubežati nadzorniku (Cohen) in z višin opazuje vsakdanje življenje ter interakcijo najrazličnejših ljudi, ki jih vsakodnevna pot vodi čez natrpano, a prijetno postajo Gare Montparnesse. Že dihjemajoča uvodna sekvenca, ki brez neumestnega voice-overja, mojstrsko predstavi ključne like, njihovo interakcijo, subtilno dogajanje na postaji ter prepričljiv portret naslovnega protagonista, je poglavje zase. Minimalistična zgodba (predvsem prva polovica) napolnjena z barvitimi avtentičnimi karakterji, ki izžarevajo poseben patos, skozi preprosto (a substance polno) zgodbo izžareva obilo subtilnega simbolizma. Hugo, ki se preživlja večinoma s krajo hrane in ostalih potrebščin, skuša popraviti starega pisalnega robota, katerega popravilo je začel njegov oče (Law) pred tragično smrtjo. Verjame, da mu bo avtomat ob ponovnem zagonu zaupal zadnje očetovo sporočilo in vsaj minimalno omilil čustveni primankljaj. Prav lastnik trgovine z mehanskimi igračami (Kingsley), ki zaloti Huga pri kraji, mu ponudi, da z redno vadbo izboljša svoj talent, pri čemer kmalu postane jasno, da prodajalec skriva mnogo več slavne preteklosti.

Georges, you've tried to forget the past for so long, but it has caused you nothing but unhappiness. Maybe it's time you tried to remember.

Lastnik trgovine je namreč sam Gerorges Melies, legendarni filmar, eden izmed pionirjev filmske umetnosti, ki obubožan verjame, da je njegova zapuščina izgubljena in da so bili njegovi filmi uničeni med svetovno vojno. Osramočen in pozabljen se skuša alienizirati od vizije strastnega filmofila, ki brsti v mladem Hugu. Sir Ben Kingsley ujame čar filma in z odlično dramaturgijo zadane bistvo. Kakovostna predstava svetobolja, žalosti, ljubezni in požrtvovalnosti se skladno z razvojem zgodbe vse bolj spreminja, kar je opazno ne le pri podobi, temveč tudi pri samem karakterju..

Na drugi strani rahlo razočara Sacha Baron Cohen kot postajni inšpektor. Četudi na začetku doda humoren element (predvsem zaradi umetne noge ter posledičnega Sizifovega lovljenja mladega protagonista) in skorajda zapolni vlogo kot glavni protagonist, kaj kmalu zavoljo osamljenosti in bolečine, ki ga oblikuje, spoznamo, čemu takšen karakterni lok. Nekatere njegove enovrstičnice so resda na mestu, a navkljub temu Cohen v vlogi oprezujočega inšpektorja nikdar ravno ne zasije, a film tudi z njegovo pomočjo poda svoje sporočilo. Ni slabih ljudi, le osamljeni in ranjeni ljudje, ki čakajo, da jih topli odnosi in hkrati filmska katarza znova razsvetli in poveže.

Tudi Hugo je zanimiv karakter sam po sebi. Večinoma dokaj malodušen, redko beseden, pasiven in emocionalen. Asa Butterfield (The Boy in Striped Pyjamas), ki precej igralskega dela opravi že z očmi (kar film večkrat izpostavi), je v vlogi sirote brez dvoma odličen, saj pokaže talent, ki kot za šalo prekaša veščene kakšnega starejšega igralca. Sicer ga zasenči nadarjena Chloe Grace Moretz, v vlogi Isabelle, Meliesove vnukinje, ki je po pravilu strastna bralka in hrepeni po pravi avanturi. Hugu poda prijateljstvo in tako potrebno družbo, sam pa jo popelje na nepozaben ogled klasike Harolda Lloyda Safety Last (sceni visenja z ure, se režiser še posebej pokloni). Moretzova je v prizorih z Aso, ko navdušenja nad filmom ne moreta skrivati, izjemna, četudi z rahlo čudnim angleškim naglasom (kar je skorajda tradicija Scorsesejevih francoskih likov). Podporna zasedba je ravno tako dostojna, vloge odigrane s pravo mero gušta, s strani staroste Christopherja Leeja, vedno solidnega Raya Winstonea, Emily Mortimer, Frances de la Tour in Richarda Griffithsa.  Svet železniške postaje, kot ga vidimo skozi oči Huga, je poln raznoraznih vibracij, magične estetike in kljub dejstvu, da se film večino časa dogaja na postaji, ostane svež do samega konca.  

Maybe that's why a broken machine always makes me a little sad, because it isn't able to do what it was meant to do... Maybe it's the same with people. If you lose your purpose... it's like you're broken.

Zelo konsistenten scenarij Johna Logana lepo služi vizualizaciji; na začetku zastavljene niti racionalno poveže, napolnjen z metaforami (dualizem pokvarjenega avtomata ter Meliesa) sproščenimi in tekočimi dialogi, situacijsko komiko in dobra karakterizacijo, nedvomno opravičuje knjižno predlogo (The Invention of HugoCabret) po kateri je film nastal.

Glavni atribut je nedvomno Martin Scorsese (ki se na kratko v filmu pojavi v vlogi fotografa), ki je kot kaže za sledeč odvrtek našel svojega notranjega otroka. Fluidna kamera, igriva režija, spretna montaža, izjemna kompozicija, predvsem pa imaginarna vizualizacija so prvine, ki ostanejo z nami, ob glasbeni spremljavi Howarda Shorea (LOTR), tudi po ogledu.

Njegova ljubezen do filmov se odraža na vsakem koraku. Film je namreč napolnjen s pokloni filmski umetnosti, pri čemer ni noben vsiljen, tudi oživitev karakterja in slave Gerogesa Meliesa (ki jo v resničnem življenju ni nikdar dočakal ter tako pozabljen umrl od oči javnosti)  je predstavljena izjemno, vključno s prikazom snemanja nekaterih njegovih izdelkov.

Neprisiljen CGI, prava mera uporabe posebnih efektov, čudovita kostumografija, scenografija in predvsem dihjemajoča fotografija Roberta Richardsona poustvarijo večplasten svet, ki je učinkovit tudi v nemotečem 3D, pri čemer s svojo željo po tehnični dovršenosti in naprednosti rahlo asociira tudi na zgodnja dela Meliesa. Celo legendarno A Trip to the Moon konventira v 3D efekt; nepompozno in pronicljivo, kot bi najverjetneje odobraval tudi Melies sam. Celoten film, kjer v barvni paleti prevladuje zlata, preveva občutek nadrealistične slikarske umetnine, ki na poseben način idealizira realnost. 

If you've ever wondered where your dreams come from, you look around... this is where they're made.

Hugo je pol-biografsko primerljiv tako s Scorsesijem in Mereilesom, kot s Hugom, ki skorajda poleti ob začudenju in navdušenju ob kino izkušnji. Tudi zvok projektorja, ki ga takoj nedvoumno in rahločutno prepozna Melies, je subtilno slišen ob Hugovih spominih. Hugo je nedvomno film s srcem. Poln upanja in prečudovitih scen. Magičen in tak da uspe brez nepotrebnega cinizma, ironičnosti ali kakršnihkoli kontroverznih potez. Film poln izobražujoče trivie, ki je tako dober, da bi lahko legendarni režiser (pa k sreči ne bo) z njim kariero tudi pomenljivo zaokrožil in zaključil. Čarobno. 

9/10