Sherlock Holmes: A Game of Shadows (2011)

IMDB

V današnjih časih je med izdelki, ki nam jih 'tovarna sanj' sanj redno dostavlja hudičevo težko najti soliden, neponeumljajoč izdelek. K sreči lahko rečem, da je nadaljevanje dokaj povprečne enice film, vreden cene karte. V skladu s predvidevanji sledeč umotvor s pravim Sherlockom, razen naslova in imen karakterjev, nima prav dosti (na tem področju priporočam BBC-jevo odlično serijo Sherlock), a kljub temu ne morem nikakor trditi, da zaradi tega dejstva, film ni huronsko zabaven. Od blockbusterja je ponavadi utopično pričakovati kaj drugega kot golo zabavo (itak je to subjektiven in pri meni dosti visoko postavljen kriterij).
Dvojka je nedvomno še več tistega kar smo videli v enki. Le da je vse še bolj razkošno, epsko, zabavno, in ne boste verjeli, celo malce bližje predlogi. Kdor je vihal nos nad enko, mu sicer dvojka ne bo nič bližje pri srcu.
Kakorkoli se ne da spregledati dejstva, da je film režiral Ritchie, sa jcelotno popotovanje in odkrivanje skrivnosti preveva jasen, s satiro in ironijo nabit ter hkrati oster občutek. Film je tehnično enako navdušujoč kot enica, kar se tiče misterija zgodbe in elementa odkrivanja zarote, pa je napram enici viden napredek.

 

Proffesor Moriaty: Are you sure you want to play this game?
Sherlock Holmes: I'm afraid you'd lose.

Upal bi si trditi, da je Guy režijsko ustvaril presežek, ker dobrih sekvenc kar mrgoli. Kljub mnogim internetnim kritikam na račun prevelike uporabe slow-motiona, lahko z lahkoto rečem, da se v film lepo vklopi in nikakor ne kvari tekočega poteka dogajanja, še več, sekvenca v gozdu je režijsko čisti presežek. Pa šahovska partija na koncu, ki resnično pokaže veličino umov obeh protagonistov. Dobra je tudi scena v operi, z legendarnim Don Giovannijem. Vse skupaj povezuje že v prvo odličen Zimmerov soundtrack.
Na določenih delih dvojka krepko prekaša enko. Tudi komični vložki so na mestu, niso prisiljeni, ampak se vklopijo naravno, interakcija Sherlock - Watson je tako kot v enki gonilo filma, le da se jima tokrat pridruži še legendarni Stephen Fry, ki dobi nekaj svojih, zapomnljivih trenutkov. Pa konec je dih jemajoč ter presenetljiv (razen za tiste, ki poznajo Doyleovo zgodbo The Final Problem).   

Presenetljivo se film, vključno z zadnjo sekvenco, precej drži omenjene predloge in je v tej prvini bližje Doylovemu Sherlocku kot prvi del. Ljubitelji bodo ujeli tudi marsikateri easter egg; takšnih in drugačnih poklonov je definitivno več kot v prvem delu. Film se še vedno spogleduje s Sherlockom kot boemom, odmaknjenim veleumom s krizo eksistence. A se ne ustavlja pri tem, saj v pustolovskem toboganu zato ni časa, raje postreže s sijajno videokoreografijo, scenografijo in viktorijanskim vzdušjem.
Pri igralskih kreacijah prednjači Harrisov Moriaty, Law in Downey sta standardno odlična (čeprav 'Bob' ustvari presežek, gledalec včasih dobi občutek, da igra res kul karakter, ampak ne ravno Sherlocka).
Prav tako film trpi za koherentnostjo, precej počasnim startom in šibko razvitimi ženskimi liki. Noomin lik nima nobene globine, medtem ko je čas Irene Adler na zaslonu v drugo precej omejen. Dobrodošla bi bila tudi kakšna Sherlokova dedukcija več, ne le možnost predvidevanja pretepaških sekvenc.

 

Film je odlična komično-akcijska pustolovščina, ki ji uspeva na večini področji, spodleti le pri verni adaptaciji predloge. A lahko si dovolimo in rečemo, da je na nek način dober ravno zaradi tega, oziroma da je širina interpretacije dobrodošla, ker jo Ritchie nedvomno izkoristi do konca. V glavnem produkt, ki zgodbovno in sporočilno ni ravno globok, a je tehnično odličen, zna zabavati in nima gledalca za neumnega.

7/10