Hugo (2011)

IMDB

Orson Welles je slavno pripomnil, da je cineastična izkušnja razburljiva kot najboljša vožnja z vlakom in ponuja prav vse kar si vsak otrok (ali otroška duša) lahko želi. Precej pomenljivo, saj je prelomni film bratov Lummiere prezentiral ravno to. Hugo je brez dvoma eden najčarobnejših filmov, kar jih je kdaj prispelo na velika platna. Takšen uspe s prepričljivo prezentacijo brez nadnaravnih ali fantastičnih elementov. Zadnji film Martina Scorseseja je globok, izjemno oseben, eleganten, emocionalen in veličasten v poklonu kinematografične magičnosti ter zgodb filmskih soustvarjalcev. Na prvi pogled se morda zdi, da je malone brezhibna tehnična izvedba, ki je filmu prislužila lepo število zlatih kipcev, glavni atribut filma, a ravno v zgodbi leži pravo pravcato presenečenje.  

I'd imagine the whole world was one big machine. Machines never come with any extra parts, you know. They always come with the exact amount they need. So I figured, if the entire world was one big machine, I couldn't be an extra part. I had to be here for some reason. And that means you have to be here for some reason, too.

Četudi je osnovna forma Huga otroški film, je to izdelek, ki je nujen ogled vsakega pravega ljubitelja sedme umetnosti. Scorsese, (ki se je najprej proslavil s filmom TaxiDriver, nadaljeval z odlično športno dramo Raging Bull, kontroverznim Last Temptationof Christ, pa mafijskimi dramami Goodfellas, Casino, Gangs of New York, TheDeparted in trilerjem Shutter Island)  je posnel film, v katerem lahko vsak gledalec najde nekaj zase. Tako otrok, ki se mu bo film zdel preprosto zabaven, kot odrasel cineast; to mu omogoča izjemno kompleksna naracija izdelka, ki tako umsko razsvetli kot čustveno zadane. Scorsesejeva ljubezen do filmov se kaže za nedvoumno, izdelek preplavljen z raznimi artističnimi pokloni, trivialnimi podatki ter dobro mero nostalgije, pri čemer tako zasnova kot subplot razkrivata skorajda pol-biografsko filmsko poslastico.

Hugo Cabaret je sirota, ki živi v skritih predelih natrpanega pariškega železniškega terminala. Vsak dan navija ure, poskuša ubežati nadzorniku (Cohen) in z višin opazuje vsakdanje življenje ter interakcijo najrazličnejših ljudi, ki jih vsakodnevna pot vodi čez natrpano, a prijetno postajo Gare Montparnesse. Že dihjemajoča uvodna sekvenca, ki brez neumestnega voice-overja, mojstrsko predstavi ključne like, njihovo interakcijo, subtilno dogajanje na postaji ter prepričljiv portret naslovnega protagonista, je poglavje zase. Minimalistična zgodba (predvsem prva polovica) napolnjena z barvitimi avtentičnimi karakterji, ki izžarevajo poseben patos, skozi preprosto (a substance polno) zgodbo izžareva obilo subtilnega simbolizma. Hugo, ki se preživlja večinoma s krajo hrane in ostalih potrebščin, skuša popraviti starega pisalnega robota, katerega popravilo je začel njegov oče (Law) pred tragično smrtjo. Verjame, da mu bo avtomat ob ponovnem zagonu zaupal zadnje očetovo sporočilo in vsaj minimalno omilil čustveni primankljaj. Prav lastnik trgovine z mehanskimi igračami (Kingsley), ki zaloti Huga pri kraji, mu ponudi, da z redno vadbo izboljša svoj talent, pri čemer kmalu postane jasno, da prodajalec skriva mnogo več slavne preteklosti.

Georges, you've tried to forget the past for so long, but it has caused you nothing but unhappiness. Maybe it's time you tried to remember.

Lastnik trgovine je namreč sam Gerorges Melies, legendarni filmar, eden izmed pionirjev filmske umetnosti, ki obubožan verjame, da je njegova zapuščina izgubljena in da so bili njegovi filmi uničeni med svetovno vojno. Osramočen in pozabljen se skuša alienizirati od vizije strastnega filmofila, ki brsti v mladem Hugu. Sir Ben Kingsley ujame čar filma in z odlično dramaturgijo zadane bistvo. Kakovostna predstava svetobolja, žalosti, ljubezni in požrtvovalnosti se skladno z razvojem zgodbe vse bolj spreminja, kar je opazno ne le pri podobi, temveč tudi pri samem karakterju..

Na drugi strani rahlo razočara Sacha Baron Cohen kot postajni inšpektor. Četudi na začetku doda humoren element (predvsem zaradi umetne noge ter posledičnega Sizifovega lovljenja mladega protagonista) in skorajda zapolni vlogo kot glavni protagonist, kaj kmalu zavoljo osamljenosti in bolečine, ki ga oblikuje, spoznamo, čemu takšen karakterni lok. Nekatere njegove enovrstičnice so resda na mestu, a navkljub temu Cohen v vlogi oprezujočega inšpektorja nikdar ravno ne zasije, a film tudi z njegovo pomočjo poda svoje sporočilo. Ni slabih ljudi, le osamljeni in ranjeni ljudje, ki čakajo, da jih topli odnosi in hkrati filmska katarza znova razsvetli in poveže.

Tudi Hugo je zanimiv karakter sam po sebi. Večinoma dokaj malodušen, redko beseden, pasiven in emocionalen. Asa Butterfield (The Boy in Striped Pyjamas), ki precej igralskega dela opravi že z očmi (kar film večkrat izpostavi), je v vlogi sirote brez dvoma odličen, saj pokaže talent, ki kot za šalo prekaša veščene kakšnega starejšega igralca. Sicer ga zasenči nadarjena Chloe Grace Moretz, v vlogi Isabelle, Meliesove vnukinje, ki je po pravilu strastna bralka in hrepeni po pravi avanturi. Hugu poda prijateljstvo in tako potrebno družbo, sam pa jo popelje na nepozaben ogled klasike Harolda Lloyda Safety Last (sceni visenja z ure, se režiser še posebej pokloni). Moretzova je v prizorih z Aso, ko navdušenja nad filmom ne moreta skrivati, izjemna, četudi z rahlo čudnim angleškim naglasom (kar je skorajda tradicija Scorsesejevih francoskih likov). Podporna zasedba je ravno tako dostojna, vloge odigrane s pravo mero gušta, s strani staroste Christopherja Leeja, vedno solidnega Raya Winstonea, Emily Mortimer, Frances de la Tour in Richarda Griffithsa.  Svet železniške postaje, kot ga vidimo skozi oči Huga, je poln raznoraznih vibracij, magične estetike in kljub dejstvu, da se film večino časa dogaja na postaji, ostane svež do samega konca.  

Maybe that's why a broken machine always makes me a little sad, because it isn't able to do what it was meant to do... Maybe it's the same with people. If you lose your purpose... it's like you're broken.

Zelo konsistenten scenarij Johna Logana lepo služi vizualizaciji; na začetku zastavljene niti racionalno poveže, napolnjen z metaforami (dualizem pokvarjenega avtomata ter Meliesa) sproščenimi in tekočimi dialogi, situacijsko komiko in dobra karakterizacijo, nedvomno opravičuje knjižno predlogo (The Invention of HugoCabret) po kateri je film nastal.

Glavni atribut je nedvomno Martin Scorsese (ki se na kratko v filmu pojavi v vlogi fotografa), ki je kot kaže za sledeč odvrtek našel svojega notranjega otroka. Fluidna kamera, igriva režija, spretna montaža, izjemna kompozicija, predvsem pa imaginarna vizualizacija so prvine, ki ostanejo z nami, ob glasbeni spremljavi Howarda Shorea (LOTR), tudi po ogledu.

Njegova ljubezen do filmov se odraža na vsakem koraku. Film je namreč napolnjen s pokloni filmski umetnosti, pri čemer ni noben vsiljen, tudi oživitev karakterja in slave Gerogesa Meliesa (ki jo v resničnem življenju ni nikdar dočakal ter tako pozabljen umrl od oči javnosti)  je predstavljena izjemno, vključno s prikazom snemanja nekaterih njegovih izdelkov.

Neprisiljen CGI, prava mera uporabe posebnih efektov, čudovita kostumografija, scenografija in predvsem dihjemajoča fotografija Roberta Richardsona poustvarijo večplasten svet, ki je učinkovit tudi v nemotečem 3D, pri čemer s svojo željo po tehnični dovršenosti in naprednosti rahlo asociira tudi na zgodnja dela Meliesa. Celo legendarno A Trip to the Moon konventira v 3D efekt; nepompozno in pronicljivo, kot bi najverjetneje odobraval tudi Melies sam. Celoten film, kjer v barvni paleti prevladuje zlata, preveva občutek nadrealistične slikarske umetnine, ki na poseben način idealizira realnost. 

If you've ever wondered where your dreams come from, you look around... this is where they're made.

Hugo je pol-biografsko primerljiv tako s Scorsesijem in Mereilesom, kot s Hugom, ki skorajda poleti ob začudenju in navdušenju ob kino izkušnji. Tudi zvok projektorja, ki ga takoj nedvoumno in rahločutno prepozna Melies, je subtilno slišen ob Hugovih spominih. Hugo je nedvomno film s srcem. Poln upanja in prečudovitih scen. Magičen in tak da uspe brez nepotrebnega cinizma, ironičnosti ali kakršnihkoli kontroverznih potez. Film poln izobražujoče trivie, ki je tako dober, da bi lahko legendarni režiser (pa k sreči ne bo) z njim kariero tudi pomenljivo zaokrožil in zaključil. Čarobno. 

9/10

The Cabin in the Woods (2011)

IMDB

Tale izjemno ostra, satire polna grozljivka, ni le eden najvidnejših predstavnikov žanra, temveč z osvežujočo kvaliteto obračanja klišejev, sodi med najprijetnejša filmska presenečenja letošnjega leta. Scenarist Josh Whedon (Buffy, Angel, The Avengers) in režiser Drew Goddard (Cloverfield, Lost), sta nedvomno pokazala pravo mero odštekanosti, inteligence, provokativnosti in samo-ironije, ki botruje svežemu izdelku, ki gledalca, v nasprotju z večino današnjih grozljivk, ne poneumlja in namesto že videnih stvari ponudi presenetljiv žanrski obrat, ki hkrati razburi in zadovolji.

Podobno je želel storiti že leta 2002 valižanski režiser Marc Evans, a je bil njegov izdelek My Little Eye, precej krivično spregledan, tako s strani občinstva kot kritikov. Kot vplivna faktorja se tu ponujata še dva britanska umetnika Clive Barker in Douglas Adams, oba nagnjena k dekonstrukciji žanra z mešanico znanstvene fantastike in grozljivke, pri čemer je bil vedno opazen poudarek na skorajda preroških idejah, ki so zaznamovale celoten ton njunih filmov.  

They have to choose what happens in the cellar. Yeah, we write the game as much as we have to but in the end, if they don't transgress they can't be punished.

Zgodba filma je bila med produkcijo varovana do te mere, da je skorajda spominjala na kakšen projekt Christopherja Nolana, a ravno misterioznost, katere rezultat je konvencionalna zgodbovna struktura, postavi izdelek na drugo raven. Sicer dokaj preprosta premisa se proti koncu razkrije za presenetljivo kompleksno, zgodba o Hadleyu (Whitford) in Sittersonu (Jenkins), ki sta glavna krivca za vse težave študentske skupine, ki se znajde sredi smrtonosne igre v koči sredi gozda (kar prav naključno spominja na eno izmed mnogih tipskih značilnosti teen slasherja) pa je polna simbolike in pop-kulturne kritike, ki brezkompromisno skritizira produkcijo žanra v zadnjem času. Prepričljiva dramaturgija in dobra karakterizacija, ki namerno stereotipno oblikovane like priljubi gledalcu,  dodatno podkrepita kup socioloških paradigm o pokvarjeni morali, psihotski odtujenosti ter izprijenih poskusih (ki jih je odlično predstavil že triler Das Experiment). Skozi prizmo groteskne in nadrealistične fotografije, fluidne kamere ter spretne montaže so Hemsworth, Williams, Franz, Connollyeva in Hutchinsonova več kot solidni in kot nevedni študentje povsem verjetni, dobro spisana interakcija izkušenega Whedona pa dogajanje le še dodatno podkrepi. Četudi lahko njihove karakterje opišemo kot preproste arhetipe najstniških grozljivk (flegmatični komedijant, rahlo zmedena, a prikupna blondinka, urejena, prijetna punca), scenarij po zelo subtilni poti zavrže predvidevanja gledalca, ki se tičejo predvsem vprašanj, kdo mora umreti prvi in na kakšen način ter kateri izmed likov bo svojo pogibel storil na najbolj nekonvencionalen način, kar najbolj izven konteksta preproste logike in njegovega karakterja. 

A prav satirična zasnova, ki še najbolj spominja na razne komične parodije iz zgodnje kariere Petra Jacksona (Brain Dead) ali na katerega izmed Raimovih umotvorov (The Evil Dead, Drag me to Hell), tale film odmakne od žanrskih arhetipov in učinkovito realizira ciljno sporočilnost. In točno to, kar je sorodni Scream leta 1995 storil za tako imenovane slaherje, zdaj Whedon poskuša storiti za žanr najstniških grozljivk in predramiti stagnacisjki trend, ki zadnja leta ta žanr označuje. Z edino razliko, da mu slednje od sorodnega izdelka uspe precej, precej bolje.

Asociacije in metafore vsled podobnosti med povprečnim gledalcem in nadzorniki preizkusa se ponujajo same, medtem ko zgodba arbitrarno obrača klišeje in predvsem na črno-humoren način prezentira nekatere vnaprej determinirane in ponavadi neumestne stebre podobnih filmov, predvsem s pomočjo nedoločene grožnje, ki se v skladu z delovanjem likov, skladno spreminja. Izdelek dejstvo izkoristi za poklon najrazličnejšim grožnjam iz filmske zgodovine, pri čemer uspe delovati svež. Ustvarjalci skorajda preroško pokažejo slabosti žanra in se obregnejo ob nekritičnega gledalca, ki je glavni potrošnik in hkrati radikalno ponujajo odgovor za nov preporod, pri čemer uspejo ostati zabavni in ne žaljivi.

Kot sem že dejal, idejna zasnova je faktor, ki močno vpliva na učinkovitost še tako elementarnih elementov pa naj si bo to grozljivka ali komedija. Nažalost Kočo v gozdu prav ideja, ki ironično povzroči, da izdelek izstopa iz povprečja, na koncu tudi rahlo razvrednoti (kot tudi precej tehničnih nedorečenosti, čeprav so te verjetno narejene namerno). Kompleksnost, pokloni in za lase privlečeni zapleti/razpleti (kjer izstopa predvsem skorajda preroški, a žal preambiciozen in nepotreben zaključek) bodo tale izdelek odmaknili od očesa večine gledalcev. Kljub vsemu je namenjen predvsem ljubiteljem žanra, saj bodo le ti ujeli ves homeage in resnično razumeli, kaj so želeli ustvarjalci s kritiko žanra v resnici doseči.

7/10

Prometheus (2012)

IMDB

Vse od prve, omembe vredne novice o začetku pred-produkcije preddela legendarnega Aliena pa tudi zavoljo vseh novic, ki so sledile o izdelku, ki so ga sprva poimenovali Paradise, kasneje pa preimenovali v Prometeja, je bilo večini filmofilov kristalno jasno, da je eden najpričakovanejših projektov letošnjega leta, dvorezen meč. Ridleyu Scottu, mojstru vizualiziranja in kompozicij, ki se na eni strani vrača k franšizi in žanru, ki ga je proslavil, čemur je ključno pridodal ves pomp okrog izvrstne internetne kampanije, klimatičnih in suspenzivnih predfilmov, konkurira legendarna, znanstveno fantastična grozljivka, ki sodi med anale vsakega pravega cineasta. Z leti je serija, navkljub Cameronovemu akcijskemu nadaljevanju Aliens, doživela klavrn konec, predvsem zavoljo antiklimatičnega in precej nezadovoljivega četrtega dela Alien: Resurrection, ki je ironično ubil originalno franšizo, da pomilovanja vrednih poskusov združevanje dveh monstrumov v Alien vs. Predator filmih, ki so še nadalje zmrcvarili legendarni serial, niti ne omenjam. Zobato definicijo neizrekljive groze, švicarskega ustvarjalca psihotskih, mehansko organskih pošastnih stvaritev H.R Gigerja (ki je svetoval tudi pri Prometeju), so infamično razvrednotinili in s tem naslovnemu preddelu (ki sicer po čisti definiciji to ni), naložili ogromno balasta na ramena. Po ogledu se razkrije, da malce preveč.

Film se nedvomno spogleduje z resnejšimi temami, ki nam jih znanstvena fantastika lahko ponudi. Začrtana smer se razkrije predvsem v pomenljivi uvodni sekvenci, polni alegoričnih vprašanj, vizualne estetike in življenjskih metafor. 'Kdo nas je ustvaril? Kaj je spodbudilo nastanek prvih celičnih organizmov?' so vprašanja, ki so gonilo zgodbovne strukture in hkrati mečejo konvencionalno primerjavo z grškim mitom o Prometeju. Film si zastavi nemalo filozofskih eksistenčnih vprašanj, a na vse niti ne odgovori, temveč mnogo prepušča nadaljevanjem in gledalčevi domišljiji.

A king has his reign, and then he dies. It's inevitable.

Leta 2093 se znanstveno plovilo Prometej odpravi na misijo proti planetoidu poimenovanem LV 223, ki se nahaja v sistemu Zeta 2 Reticuli, kamor jih privede odkritje arheologinje Elizabeth Shaw (Rapace) in antropologa Charlieja Hollowaya (Green), ki verjameta, da je bila človeška rasa ustvarjena s strani nadinteligentnih nezemljanov imenovanih Inženirji. Poglavitna fundacija misije, katere cilj je poiskati dokaz o našem izvoru, je Peter Weyland (Pearce). Korporacijo na misiji predstavlja hladna Meredith Vickers (Theron) in android David (Fassbender), plovilo pa pilotira flegmatični kapitan Janek (Elba). A ko posadka začne z raziskovanjem notranjosti skulptur na omenjeni luni, se ji niti ne sanja, da ji je namenjena pogibel na najrazličnejše načine in ne srečanje z radoživimi nezemljani.

Film je bil najprej mišljen kod direkten prequel, a si je Scott (sprva je bil projektu zapisan le kot producent) zavoljo možnosti nadaljevanj in začetka novega seriala (katerega bi lahko v nasprotju s prvotnim tudi kontroliral, saj so ga producenti po Alienu neslavno odpisali in za nadaljevanje najeli Jamesa Camerona), premislil. Scenarij je najprej napisal nadarjeni pisec ZF projektov Jon Spaihts, a ko je beseda o prequelih prenehala teči, je bil najet pisec serije Lost in nadaljevanja Star Treka, Damon Lindelof, ki je zgodbi dodal novo mitologijo, skrivnosti ter poglobljeno ozadje o 'vesoljskih jahačih'.

Četudi prenekateri filmi, katerih rdeča nit zgodbe in sredstvo za pripovedovanje le-te je skrivnost in nje odkrivanje, ponavadi antiklimatično podležejo končnemu preobratu, ki čez cel film po pravilu odmika gledalčeve oči od trenutnega dogajanja, tokrat premisa o iskanju odgovorov ustreza Prometejevi strukturni naraciji, saj gledalca spodbudi k razmišljanju. Ni dvoma, Prometej pridoda zanimivo ozadje originalu (in precej več kot zadnji štirje filmi) in odgovori na marsikatero zastavljeno vprašanje, a v soskladju zastavi ravno toliko novih, pri čemer mnogi obvisijo v zraku. Konec sicer dobesedno kriči po nadaljevanju in ni ravno katarzičen, pri čemer je glavna slabost zasnove preambicioznost in na trenutke nelogični, neumni zapleti ter klišejske bližnjice, ki fantastiki takega kova ne pritičejo.

The search for our beginning could lead to our end

Alien je ironično uspel predvsem, ker je bil v osnovi zastavljen kot nizkoproračunski B film. Stal je nekaj manj kot 8 milijonov dolarjev (Prometej okrog 150) in je navdušil predvsem s subtilno družbeno kritiko, pristnimi liki,  in njihovo interakcijo ter počasno pomenljivo estetiko, ki je gradila na vesoljski grozi. Pri Prometeju je po drugi strani že od začetka jasno razvidno, da stavi na bolj direktno, bombastično podajanje fabule (ki zelo spominja na Lovecraftovo štorijo At the Mountains of Madness), ki bolj kot razsvetli gledalca na koncu šokira in zmede, tudi na rovaš raznih neumnosti v scenariju. Nelogično, neprofesionalno in nekoherentno obnašanje članov posadke (Milburn, Fifield), nekateri elementi, ki se trudijo šokirati pa pritičejo B-slasherju, slaba karakterizacija in posledično nerazviti (predvsem stranski) liki ter manjše scenaristične luknje, ki rahlo pokvarijo izkušnjo. 

Po drugi strani izstopa predvsem vizualna plat filma (če odštejemo animiranke in Avatarja, si upam trditi, da je tole izdelek, ki najbolje izgleda v 3D tehniki); dizajni H.R Gigerja, konceptualni pokloni izvirniku, dih jemajoča fotografija in prefinjena mešanica pravih kulis, CGI efektov ter animatronike izdelku dodajo pravo mero atmosferičnosti, napetosti in groze. Noomi Repace izstopa kot Elizabet Shaw (moti le nestanoviten angleški naglas), ki kot naivna, upanja polna znanstvenica, ki je vržena v neizprosni tok dogodkov, močno odstopa od možate Ripley. Šov pa popolnoma ukrade Michael Fassbender, ki kot brezdušni in radovedni android David, zasenči ostale v vsakem kadru posebej. Ustvari namreč popolno mešanico robotske shrljovosti, vprašljive samo-eksistence, alienacijske interakcije in pristne nemoralnosti, ki še dodatno postavlja na tehnico paradigmatično vprašanje o osnovi njegovega karakterja, ki pomenljivo asociira na Hala iz Kubrickove Odiseje in na Lawrenca Arabskega (iz filma, ki je njemu najljubši). Prav navidezna človeškost in na drugi strani hladnokrvna robotskost Vickersove (tudi odlična Charlize Theron), ob dodatnem razkritju dodata novo pomenljivost alegorični zasnovi.

Big things have small beginnings.

Scottu sicer ne uspe poustvariti magične čarobnosti originala (kar je bilo tudi naivno pričakovati), a kljub temu je to film, ki zastavi precej pomenljivih, eksistenčnih in filozofskih vprašanj in gledalca spodbudi k razmišljanju, saj je navsezadnje skozi nenadkriljivo vizualno prizmo, navkljub na trenutke konfuznemu scenariju, kratkočasen izdelek in hkrati zelo soliden predstavnik izumirajočega žanra.

7/10 

(Kot sem zgoraj jasno navedel, film mnogo vprašanj pusti odprtih, a različne teroije so že preplavile medmrežje. Tole je ena, katere analiza gre resnično globoko. Beri na lastno odgovornost, seveda po ogledu filma).
Teorija

Jackie Brown (1997)

IMDB

Režiser Quentin Tarantino, ta  nepojmljivi filmofil, je svoje filmsko potovanje začel karseda skromno, kot navaden delavec v videoteki. Na srečo to ni bilo mesto, na katerem bi ostal za dolgo, saj je kot režiser, znan po raznoraznih poklonih, številnih alegorijah in odpuljenih likih, ki jih tako navdušujoče vključuje v svoje izdelke, že do današnjega dne ponudil lepo število filmskih poklonov, mojstrovin in svojega kroga oboževalcev, ki si jih je v letih dela zvesto nabral, k sreči še ni razočaral. Če rečem, da je eden redkih delujočih umetnikov, ki lahko posname pristen 'film o filmu', ki kot po pravilu zadovolji večino filmskih entuzijastov, ne zgrešim prav dosti. Ne le filmi, že njegova življenjska zgodba o vzponu v najvišjo klaso ustvarjalcev sedme umetnosti, je vredna cineastičnega poklona (ki ga je s filmom True Romance; ta je ohlapno temeljil prav na Tarantinovi (ki je spisal scenarij) izkušnji prodajalca v videoteki, tudi dobil).

Cut to 13 years later, you're 44 years of age. You're flying for the shittiest-little-shuttle-fucking piece of shit Mexican airline that there is.

 Tudi Jackie Brown je film, ki mu ne primanjkuje tipične tarantinovske energije. Reservoir Dogs in Pulp Fiction, dva prelomna izdelka, ki sta preoblikovala ter redefinirala celoten filmski žanr (in porušila večino dovtipov, ki se tičejo različnih žanrov in združevanja le teh), sta Tarantina dobesedno izstrelila med slavna imena filmske industrije. Ponavadi se rado pripeti, da režiser po začetnem uspehu zapade v serijo slabših izdelkov, a k sreči  je Tarantino pokazal izredno srečno roko pri izbiranju svojih filmskih projektov (seveda tudi neizmeren talent), saj njegov tretji film, ki sicer ne vključuje ekstremnih prizorov nasilja ter brutalnosti predhodnikov (uporabljene so bile le 4 vrečice krvi), nadaljuje serial odličnih izdelkov. Njegovi ljubitelji so bili sprva razočarani, predvsem zaradi odsotnosti značilnega stila (oz. bolj podrejeni stilirizaciji napram zgodbovni niti), ki je vključno z obračanjem arhetipskih karakterjev na glavo, krasila prejšnja dva izdelka. Tarantino je po nenadnem uspehu nedvomno nalašč posnel povsem drugačen film in s tem pokazal, da lahko brez kančka dvoma operira v različnih žanrih (subtilno pa nedvomno preprečil primerjavo s Šundom in Psi, ki sta žanrsko v svoji ligi). Osnovan na predlogi Elmora Leonarda Rumov Punč, izdelku kljub temu ne primakuje značilnih tarantinovskih prijemov, ki pa so tokrat malce bolj prikriti, subsidiarni. Napolnjen s prefinjenimi (tudi trivialnimi) dialogi, obilico stila, pop-kulturnimi referencami, kultno glasbeno podlago, raznimi homeagi, eksploitacijsko vizualizacijo in odlično kompozicijo kadrov, ki jo krona še mojstrska montaža pokojnega Sally Menkeja, je po drugi strani to zrelejši, bolj odrasel in uravnotežen izdelek, ki sicer ni tako radikalen, a uspe na drugih področjih. Četudi ob izidu ni doživel tako huronskega navdušenja kot predhodnika, saj se je film smatral za izrazito netarantinovskega, pa ne gre oporekati dejstvu, da se je z leti postaral kot dobro vino in danes sodi v vrh bogatega režiserjevega opusa.

Jackie Brown (Pam Grier) je 44-letna stevardesa, prisiljena opravljati umazane posle za Ordella (Samuel L. Jackson), mafijca (sicer preprodajalca orožja) s precej pokvarjenim moralnim kompasom. A med tihotapsko nalogo jo zašije gruča FBI agentov (meddrugim Michale Keaton), ki ji ob aretaciji ponudijo imperativ. V zaplet je vključenih je še 500 tisoč dolarjev, bivši kaznjenec (Robert De Niro), seksi fatalka (Bridget Fonda) in Max Cherry (Robert Forster), ki se ukvarja s poroštvom kaznjencev.

Soscenarist Roger Avary, ki je Tarantinu pomagal pri adaptiranju knjižne predloge, je sicer sodeloval tudi pri predprodukciji Šunda in Steklih psov, tokrat pa je zopet pomagal izoblikovati še enega v vrsti Tarantinovih klasik, katere glavni, presenetljivi odliki sta nerecikliranje in originalnost; ne v smislu številnih referenc ter homeagev, temveč v smislu nekopiranja Šunda in Steklih psov. Film odlikujejo tudi dobro spisani karakterji, ki ne služijo zgolj fluidnosti zgodbe, temveč kot izvrstno sredstvo, ki zgodbo filma vlečejo naprej. Drugače je dogajanja, preobratov in razkritij obilo, a iskreno je treba priznati, eno redkih težavic tegale filma, rahlo predolgo minutažo, saj se na trenutke dogajanje malce vleče.

Predstava Pam Grier, zvezdnice blaksploitacijskih črnskih kriminalk iz 70tih (Coffy, Foxy Brown, Black Mama White Mama), v vlogi zrelaksirane, premetene, enigmatične stevardese, je izvrstna, a nažalost ni povzročila novega preroda te temnopolte igralke, saj je ta kmalu po izidu filma zopet utonila v pozabo. Izstopa tudi Robert Forster (za vlogo sta se potegovala še Paul Newman in Gene Hackman), ki je obilico talenta pokazal že v MediumCool, a je kaj kmalu zašel v snemanje B-izdelkov (Alligator, Vigilante), za to priložnost pa ga je Tarantino, podobno kot Pam Grief potegnil dobesedno iz naftalina in iz njegove predstave iztisnil največ. Stalni kolaborant Samuel L. Jackson ponudi standardno veščino in energijo, četudi je njegov karakter nekoliko dvodimenzionalen. De Niro, ki tokrat igra povsem netipično vlogo, zelo karizmatičenga, nonšalantnega, boemskega lika, je odličen in nedvomno podcenjen, predvsem zaradi neizkoriščenosti njegovega karakterja. Fonda doda vizualno privlačnost in nekaj izvrstnih vrstic dialoga, pri čemer ostala podporna zasedba na čelu s Keatonom, Tuckerjem in Bowenom opravi standardno delo.

My ass may be dumb, but I ain't no dumbass.

Definitivno odrasel in najresnejši film Tarantina, ki sicer zopet ponudi obilico takšnih in drugačnih referenc, odbitih karakterjev, estetskih sekvenc, zanimivih dialogov, a tudi privlačno, koherentno zgodbo, odlično dramaturgijo in presenetljivo razvite glavne karakterje. Četudi se na ustnicah filmofilov ne znajde tolikokrat kot Pulp Fiction, Kill Bill ali novejši Inglourious Basterds, je njegova kvaliteta, kot pri ostalih izdelkih tega izvrstnega režiserja, nedvomna.

9/10

Django (1966)

IMDB

Django je nedvomno, če pustimo trilogijo (A Fistfull of Dollars, For a Few Dollars More, The Good the Bad and the Ugly) in Once Upon a Time in the West Sergia Leonea ob strani, najbolj poznan 'špageti' vestern (vestern, katerega produkcija je potekala v Italiji). Razvpitosti se imamo zahvaliti predvsem zanimivemu glavnemu karakterju, saj film v okviru žanra bistveno ne izstopa po kvaliteti, pač pa po prekomernosti nasilja, stiliriziranem montažiranju in mnoštvu vizualno močnih strelskih obračunov, ki so botrovali, da se je film za vedno zapisal med anale sedme umetnosti, kot eden ključnih za revizijo žanra.

Po eni plati so se Leonovi filmi ukvarjali predvsem z razbitjem tabujev v žanru, ki so se tikali grafičnega, nazornega nasilja, prizori so bili zato namerno zmontažirani tako, da pokažejo vse, a v osnovi je Leone še vedno zgolj nadaljeval z izhodiščno bazo, ki so jo koncem petdesetih let nakazali temačnejši vesterni (Rio Bravo, The Searchers), pri čemer so izdelki še vedno uspeli delovati kot poklon klasičnim predstavnikom žanra. Sergio Corbucci je po drugi strani želel izničiti in spreobrniti večino preostalih klišejev in žanr povsem obrniti na glavo.

If you're a coffin maker, you sure did pick a good town to settle.

Corbucci, poleg Sama Peckinpaha (The Wild Bunch) ter Leoneja, najbolj vpliven predstavnik žanra, v katerega je vstopil leta 1963 s filmom Massacro al Grande Canyon, prodor pa mu je omogočil ravno Django (istega leta je posnel še hudo nazorni vestern Navajo Joe) je vrhunec dosegel leta 1968 s filmoma The Great Silence ter The Mercenary, slednji je postal celo predmet političnih diskusij in režiserju naprtil nemalo težav. Po filmu Companeros se je umaknil iz žanra in do smrti večinoma snemal komedije, ki so bile popularne predvsem pri naših zahodnih sosedih. Njegovi filmi so polni prikritega črnega humorja, nazornega nasilja, političnih alegorij in blatnih, zamorjenih okolišev. 

Django se tako poigrava z ekstravagantno nizkimi moralnimi notami, ki se pokažejo že v legendarni uvodni sceni: Pasivnost glavnega protagonista, medtem ko mehiška tolpa zveže žensko in jo neprizanesljivo biča, je malone legendarna. Mehičane postreli druga opurtunistična tolpa, ki pa dekline ne namerava rešiti, temveč se poigrava z mislijo o živem zakopu. Šele takrat napoči trenutek, ko se naslovni, tavajoči lik vmeša v napeto situacijo. Tudi glavno mesto, kjer so zgodi večino akcije, je umazano, blatno, prašno; brezupno stilirizirano. Film je bil v nekaterih državah cenzuriran, v drugih pa je doživel celo prepoved predvajanja (npr. v Veliki Britaniji do leta 93).

You can clean up the mess, but don't touch my coffin.

Izdelek sicer pestijo določene poteze značilne za žanr, ki so umanjkale v Leonovih mojstrovinah. Na trenutke je opazna umetnost prizorišč ter kulis, občasno nepotrebno tresenje kamere, megleni montažni rezi, klišejski, nerealistični dialogi in očitna angleška sinhronizacija (v večini vesternov so ameriški igralci zasedli le najbolj vidne vloge, ostale so igrali domači igralci, ki so jih kasneje sinhronizirali; v Djangu so vsi igralci govorci romanskih jezikov). Dogajanje se z izjemo stilirizirane uvodne sekvence in legendarnega, eksistenčnega prizora, kjer Django vstopi v mesto vlečoč krsto, vleče; glavna nit izstopi šele nekje na polovici, a je na splošno metodična in ne preveč zanimiva. Četudi je večina karakterjev spisana na humoren način pa se stranski igralci večino časa jemljejo preresno. Mnogim ne bo povolji nenehna akcijska eksplotacija (obračuni v vasi, pri utrdbi, na pokopališču), zgodovinska neavtentičnost in manko sofisticiranega zapleta.

Četudi danes film na trenutke izgleda skorajda amatersko, v osnovi ni slabo narejen. Corbucci je imel dobro oko za kompozicijo, znal je zapolniti kadre in surealna, temačna atmosfera je predstavljena odlično. Za fotografijo je bil zadolžen Enzo Barboni, ki je razlog, da so okolja in narava izprani, sivi; s tem se spretno distancirajo od kostumov, maske in posebnih efektov (predvsem brizgajoče krvi), ki so kričeče barviti. V nasprotju s številnimi panoramami v Leonovih filmih,  se Django bolj osredotoča na umazani interior in zaprašene ceste. Kultna je postala tudi uvodna Bacalova pesem (nazadnje parodirana v odličnem animiranem poklonu Rangu), ki je povsem v skladu z udarnim soundtrackom.

Liku Djanga so večkrat očitali, da je v primerjavi z drugimi heroji akcijskega žanra (ki so po naravi neuničljivi in nerealno spretni), preveč klišejski in bizaren, kar se v določenih 'stand out' obračunih resnično pokaže (končna številka trupel, ki jih pusti za sabo je 138). A prav režiser je karakter namerno osnoval na herojski naravi, nenazadnje se je zgledoval po Kurosawinem Yojinbu, inspiraciji vseh špageti vesternov, ki ga je Kurosawa namerno posnel z občutkom nerealne alegorije. Tudi aluzij in preslikav na takratno Italijo v filmu mrgoli. Od osnovne socialne paradigme nižjega sloja do podob morilskih (fašističnih) tolp, ki kontrolirajo mesta, medtem ko se predstavniki gverilskih gibanj skrivajo v divjini. Dodatni pomen liku Djanga pridoda šele popolna destrukcija herojskega klišeja v Corbuccijevi kasnejši mojstrovini The Great Silence in hkrati v lahkotnejšem, a vseeno fascinantnem vesternu Companeros.

Protagonist je poimenovan po Djangu Reinhardtu, znanem ameriškem glasbeniku in igralcu kitare. Režiserjev stalni kolaborant (poleg Clinta Eastwooda, Charlesa Bronsona, Jamesa Stewarta, Johna Waynea ter Henrya Fonde najbolj prepoznaven igralec vesternov) Franco Nero, ki dramaturško karakter postavi na novo raven in s tem ponese celoten film. Njegov lik je praktično edini, ki je kakorkoli razvit in interesanten. Vlogi doda vrednost predvsem distinkcija od vloge pravega junaka v vlogo anti-heroja, kar nasprotuje tradicionalnim vrednotam. Django nosi temna oblačila, je neobrit, umazan, sebičen, včasih nesramen, pri obračunih pogosto uporablja zvijačne trike, a se navkljub vsemu vedno postavi na stran šibkejših; misterioznost karakterja, ki je razlog za njegovo prepoznavnost ter razvpitost (še večjo od Cooperjeve iz legendarnega High Noon) skoraj neposredno asoccira prav na Cormanovov Masque of the Red Death.

Čeprav je film načel čas in danes na mnogih mestih deluje ceneno, ne moremo zanikati njegovega pomena v filmski industriji ter snovi, ki so jih za Djangom obravnavali številni drugi avtorji, tako hongkongški kung-fu filmi kot Tarantino (s prizorom odrezanega ušesa, (ki naj bi ga pred izidom Corbucci kljub protestom kritikov 'pozabil' umakniti iz končnega reza) povsem direktno v Reservoir Dogs). Še danes pa filmu uspe ponuditi čisto zabavo; navsezadnje je sloves enega ključnih špageti vesternov povsem zaslužen..

Film ima zgolj eno uradno nadaljevanje (Django Strikes Again, 1987), a je meddrugim načel pravo množico takšnih in drugačni reinterpretacij, različnih imitacij, nadaljevanj, odvrtkov, remakeov (karakter so nekateri avtorji preimenovali v Ringa ali Santano, vseh filmov o takšnih ali drugačni verziji Djanga je čez 200).  Med vidnejše sodijo Django The Last Killer (67), Django dares Santana (69), Django Shoots First (74) in Django II Bastardo (69). Med zanimivejšimi velja omeniti še Takashi Miike's Sukiyaki Western Django, odštekan japonski vestern, ki je v tarantinovski maniri poklon številnim podobnim žanrskim klasikam. In če že omenjamo mojstra samega; Tarantinov Django Unchained, zgodba o osvobojenem sužnju Djangu (Jamie Foxx) in lovcu na glave, v prostem času pa zobozdravniku (Waltz), ki se odpravita po sledeh  Djangove žene, kar ju pripelje do plantaže Calvina Candia (Leo DiCaprio), prispe za božič. Scenarij obeta in od mojstra, ki bo končno posnel pravi vestern, se ne pričakuje drugega kot novo mojstrovino, polno takšnih in drugačnih asociacij na špageti vesterne. In še mimogrede. Tarantinov najljubši vestern je prav Django, kar seveda ni presenetljivo. Navkljub pomanjkljivostim gre za film, ki je žanr dodatno poglobil in ponesel na drugo raven.


8/10

Snow White and the Huntsman (2012)

IMDB

Že večkrat v zgodovini Hollywooda smo bili priča hkratni realizaciji podobnih tem in idej. Ta je letos kot kaže dosti upov položil v brezčasne pravljice, saj je tole že drugi letošnji film o Sneguljčici, k sreči mnogo boljši od pomilovanja vrednega (pri nas sinhroniziranega) Mirror Mirror. Tole je bolj fantazijska, epska, krvava, temačnejša in celokupno bolj resna adaptacija, (katere vzdušje je presenetljivo blizu originalni predlogi); mešanica Bratov Grimm Terrya Gilliama (v kateri je blestel pokojni Heath Ledger)  ter Gospodarja prstanov, a v osnovi še najbolj spominja na ATale of Terror iz leta '97.   Film se poleg vizualnega tobogana postavlja tudi z izjemno karakterizacijo zlobne, diabolične in zagrenjene kraljice Ravenne (Charlize Theron), ki Julio Roberts pusti daleč za sabo.

Oba letošnja konkurenta se pri obravnavi in opredelitvi tematske, zgodbovne snovi drastično razlikujeta. Tarsem je Mirror Mirror napolnil s čarobno vizualizacijo, kjer je izstopala predvsem Lily Collins v vlogi Sneguljčice, čeprav je splošna premisa izžarevala visoko raven antiklimatičnosti. Pri naslovnem izdelku, ki je pri interpretaciji mnogo radikalnejši pa veliko večino najboljših prizorov pripada ravno Theronovi (čeprav je na trenutke njena pantomima temeljni primer 'over-actinga' ), katere lepota zavisi od števila ljubkih služkinj in drugih lepotic, iz katerih v slogu Sommersove Mumije izsesa življenje ter lepoto. A ko ji Zrcalce razkrije, da lahko večno mlada ostane le, če zaužije srce Sneguljčice, se kraljica odloči za umor nedolžnega dekleta. Scenarij Evana Dauhterya je psihotični osebnosti kraljice namenil še največ razvoja, ozadja in motivacije za njeno ravnanje, četudi njen načrt (vključujoč zastrupljeno jabolko)  ni vzor genialnosti, temveč predvidljive klišejskosti.

Lips red as blood. Hair black as night. Bring me your heart my dear, dear Snow White.

Izdelek izstopa predvsem po tehnični strani, saj je visoka produkcijska vrednost vidna na vsakem koraku, dostojna maska in posebni učinki, kostumografija mojstra Colleena Atwooda, pri čemer se z načinom uporabe in definicijo magije (film jo parafrazira kot nekaj realistično izprijenega) rahlo zgleduje po Excaliburju. Fotografija Grega Fraserja je na trenutke dih jemajoča (scene v gozdu, prizor z vilami) in glasba se lepo vključi v dogajanje (čeprav na trenutke keltska podlaga preveč asociira na Gospodarja prstanov).  Režija debitanta Ruperta Sandersa, ki je prej režiral zgolj reklamne oglase, se krepko zanaša na podajanje vizualne plati, a včasih pozabi na dramaturgijo in boljši karakterni razvoj, kar je vidno in moteče predvsem v drugi polovici filma.

Večji problem predstavlja Kristen Stewart, tako podoba sama, ki je roko na srce inferiorna kraljičini ter predvsem manko igralskega razpona, kar je v bolj emocionalnih prizorih boleče opazno. Karakterju mankajo elementi čiste deviškosti/nedolžnosti, karizme, šarma, melosa, pri čemer je zgodbovni preobrat, ki pokaže Sneguljčico kot srdito bojevnico ob igralkinem neigranju, težko zakupljiv.  Chris Hemsworth je v vlogi lovca neizrazit, čemur ne pomaga niti nestanovitni naglas in pride do izraza le pri akcijskih prizorih, kjer srdito seklja vse naokrog, pri čemer znanec iz otroštva, zdaj pa postaven sin vojvode Hammonda, William, ki ga igra Sam Claffin, trpi predvsem zaradi slabo razvitega karakterja.

Škratje, ki sodijo k pravljici pridejo do izraza šele v drugem delu, a se večino časa, vključno z bitkami, držijo bolj v ozadju in niso ključni kot v originalni pripovedki, kar je škoda, saj se v njih preobrazijo odlični Ian McShane,  markantni Toby Jones, vedno prepričljivi Ray Winstone, pa še Brian Gleeson,  Nick Frost ter Bob Hoskins.

Filmu škodijo tudi očitne asociacije z Biblijo, recitirana molitev pa je prej nepotreben višek kot ključen moment, ki vodi v odločujočo bitko in meče nepotrebno metaforo na sorodno Narnijo. Film tare tudi predolga minutaža, saj substanca ni v skladu z več kot dvournim dogajanjem in se večkrat vleče.

Film je dostojen predstavnik fantazijskega žanra, ki sicer po kvaliteti zaostaja za LOTR-om ter The Brothers Grimm, a je boljši od letošnjega tematskega konkurenta, lanskega fiaska Red Riding Hood ter tudi predzadnjega izleta producenta Tima Burtona v ta žanr (Alice in Wonderland). Za kaj več bi bila nujna boljša karakterizacija, dramaturgija (z izjemo Theronove ter škratov) ter bolj zanimiva, globlja štorija. Glede na majhno število podobnih izdelkov ter visoko verjetnost, kjer se večina podobnih izdelkov sprevrže v čisti škart, smo lahko nad videnim, predvsem zaradi odlične vizualne podlage, epskosti  ter temačnega vzdušja vseeno zadovoljni.

6/10

Basic Instinct (1992)

IMDB

Prvinski nagon je leta 1992 postal presenetljiva senzacija in hkrati zavoljo slavne montaže vzdignil nemalo prahu. Prelomen izdelek, ki si je pred 20 leti upal pokazati eksplicitne prizore seksa, povsem direktno in za takrat običajnega gledalca šokantno, tudi vsled glavne igralke in zvezde Sharon Stone, ki je brez sramu šla do konca ter pokazala vse. 

Have you ever fucked on cocaine, Nick? It's nice.

Nazornosti, ki je botrovala, da se je film vpisal med anale, se imamo zahvaliti predvsem nizozemskemu režiserju Paulu Verhoevenu (Total Recall, RoboCop, Starship Troopers), katerega vizija je bila že v pred-produkciji jasna; kot glavni adut filma, ničesar prepustiti domišljiji gledalca. Pred začetkom snemanja je hotel še dlje, saj je izrazil željo, da bi bil to prvi mainstream film, ki bi pokazal moško erekcijo. Želja se mu sicer ni izpolnila, še več, da je film dobil R- rating, ga je moral režiser zrezati kar 14-krat. Režiserjeva verzija je na prodajalne prispela šele leta 2006, a rezultat je še danes nazoren odrvrtek, poln grafičnih prizorov in pametnih montažnih rezov, ki tudi zaradi solidnega scenarija Joe Eszterhasa učinkujejo še danes. Prizor zasliševanja, kjer Stonova ne nosi spodnjih hlačk, kar nazorno pokaže znameniti montažni close-up pa je postal legendaren že sam po sebi (sodeč po anekdoti Stonova za časa snemanja ni vedela, da bo režiser ta gib posnel, naročil ji je le naj hlačke sleče, saj motijo kontrast, v scenariju prizora namreč ni bilo.) Režiser glavno temo, spolnost v vlogi nasilja, predstavi direktno, polemično in kontroverzno. Golota, spolna namigovanja in tabu prizori sicer ponekod padejo iz konteksta, ne toliko erotičnega trilerja, temveč preproste kriminalke, saj je osnovna premisa o umoru v konstrukciji zgodbe subsidiarna in pavšalizirana (do leta '92 so v policijskih preiskavah že uporabljali DNK analizo, ki jo film popolnoma ignorira) .

Film se brez sramu ozira k različnim žanrom; tako erotičnega filma, psihološkega trilerja, filma noir, kriminalke in človeške drame, a kar dogajanje v filmu vleče naprej je očarljivost, fatalna usodnost in spolna privlačnost, ki žari iz Catherine Trammel, sicer pisateljice kriminalnih zgodb, katere zapleti in razpleti se prenašajo na njeno resnično življenje. Trammelova je osumljenka umora njenega fanta, bivšega rokerja (način umora je podrobno opisan v njeni knjigi), ki je najden mrtev, večkrat zaboden z nožem za led. Zločin vplete policista enote v San Franciscu Nicka Currana, ki ga teži problematična preteklost, ki je predmet preiskave Biroja za notranje zadeve. Raziskava ga povleče v vrtinec nepredvidljivih dogodkov, umora njegovih policijskih kolegov ter strastnega razmerja z enigmatično glavno osumljenko, saj se prvinskemu nagonu in sadomazohonistični spolni sli, nikakor ne more upreti.

Killing isn't like smoking. You can stop.

Dogajanje oživi predvsem zaradi izjemne predstave Sharon Stone, katere karakterizacija je tako energična, naelektrena in doživeta, da gledalec na ostalo dogajanje preprosto pozabi. To je predstava, ki je Sharon postavila na vrh najbolj razpoznavnih seks simbolov novodobnega filma. Čista fantazija vsakega moškega, ki je bazirala na njeni manipulativnosti, nadmoči in samozadostnosti. Podobno dober je Michael Douglas v vlogi detektiva, odvisnika od spolnosti, alkohola, tobaka in kokaina. Njuni prizori in interakcija izžarevajo posebno energijo, usodno privlačnost in nepotešljivo željo po metodični spolnosti. Podporna zasedba, ki vključuje prvenec Jeanne Tripplehorn, Georgea Dzundzo, zadnjo predstavo oskarjevke Dorothy Malone in Daniela von Bargena, solidno opravi delo in ključno pridoda k vzdušju.

Osnovni zaplet dokaj dobro služi dogajanju, a zgodba sama in misterioznost okrog osumljenke, je nezadovoljiva. Vzdušje pokvarijo predvsem akcijske sekvence, slabo posneti in za lase privlečeni avtomobilski pregoni (ki jih je Douglas, bivši dirkač posnel sam) ter nerealni, konfuzni izidi določenih prizorov (ciljam predvsem na trenutek, ko Currana zbije avto, a slednji ne pokaže nobene posledice ali drugega efekta) in ne povsem zadovoljiv razplet, izdelek stanejo statusa klasike in najvišje ocene.

Film se v marsičem zgleduje po mojstrovini Alfreda Hitchcocka Vertigo z Jamesom Stewartom in Kim Novak. Pa naj si bo to postavitev v San Francisco, sestava replik v dialogih, Goldsmithov soundtrack, ki udarja na isto noto kot glasba Bernarda Hermanna ali preprosto trud ponoviti naelektreno vzdušje, sentiment in vročičnost.

Gus: Are you a pro?
Catherine : No, I'm an amateur.

Prvinski nagon je eden izmed tistih filmov, ki bo za vedno ostal zapisan kot eden ključnih momentov filmske produkcije, prelomen predvsem zaradi direktnosti, ki jo v mainstream izdelkih nismo vajeni še danes, učinkovite režije, anekdot iz zakulisja snemanja ter nepozabne kemije med glavnima karakterjema. Čeprav se zdi, da je z leti pričakovano izgubil na kontroverznosti in udarnosti, mu vidnega mesta v filmski zgodovini ne more vzeti nihče.

8/10