RocknRolla (2008)

IMDB

V filmski industriji, katere uspeh naložb, kljub ogromnim kapitalnim rizikom, še vedno sloni večinoma na subjektivistični podlagi, se ob pogledu na številne ustvarjalce (v skladu z željami studiev in vlagateljev) zdi skorajda nemogoče ves čas ostati samosvoj in hkrati inovativen, ne da bi vsaj za trenutek zašel iz stalno naraščajoče vrednostne lestvice svojih izdelkov. Režiser in scenarist Guy Ritchie, ki je na začetku svoje kariere za Lock,Stock and Two Smoking Barrels in Snatch požel pravo ploho pozitivnih kritik s strani ocenjevalcev ter gledalcev, predvsem zavoljo kinematografične izkušnje v vicioznem, hiper stiliriziranem britanskem podzemlju,  polnem satiričnih in hkrati huronsko zabavnih umazanih grehov. Po omenjenih priznanih izdelkih, se je njegova cineastična sreča obrnila, kar je botrovalo kritiško sesutem Swept Away in nato malce manj mučnem Revolverju, kar je hitro dvignilo retorična vprašanja: bodisi se je Ritchie popolnoma izčrpal ter nam tako bil zmožen dati 'zgolj' dve mojstrovini (bodisi je bil razlog njegov neposrečen zakon z Madonno, ki jo je neslavno poskusil vključiti tudi v njegov tretji film). Po RocknRolli so lahko bili pomirjeni tako največji oboževalci kot kritiki tega nekonvencionalnega ustvarjalca, saj je njegov peti izdelek prepričljiva vrnitev h rahlo pocukranemu izdelku polnemu stila, ki kar izžareva energijo in hudomušno satiričnost.

People ask the question... what's a RocknRolla? And I tell 'em - it's not about drums, drugs, and hospital drips, oh no. There's more there than that, my friend. We all like a bit of the good life - some the money, some the drugs, others the sex game, the glamour, or the fame. But a RocknRolla, oh, he's different. Why? Because a real RocknRolla wants the fucking lot.

Ob vrnitvi k žanru, ki ga je proslavil, Ritchie ponudi že znan ekstrapolacijski kolaž med seboj interakvitnih zgodbovnih niti, ki se osredotočajo na umazane prevare, pohlep, izdajstva in paradigmatično neumnost podzemlja pronicljivo prikazanega Londona. Ritchijev unikaten stil ponovno oživi (tudi s pomočjo fotografije Davida Higgsa), saj s formo različnih arhetipskih zgodb prezentira učinkovito družbeno kritiko, poleg zanj značilne ostre naracije in humorja ki se ironično dotika razvoja in infrastrukture novega Londona, ki je kot prestolnica vse prej kot romantično stilirizirana, saj se režiser obregne ob karseda velika količino umazanih beznic, zapuščenih zgradb ter umazanih pubov prepolnih s korupcijo, kriminalom, kjer se kaže surova decepcija človeka (četudi ne najbolje izvedena), ki izvira iz gruče osrednjih plastičnih in hudo zabavnih osrednjih karakterjev; pa naj si bo to lucidna rock zvezda Johnny Quid na svoji poti tlakovani z drogo ali huronsko zabavna tolpa The Wild Bunch, ki ima nemalo težav z lokalnih gangsterskim šefom. Čeprav se film kljub kompleksni zasnovi ne jemlje za preresnega, kljub številnim satiričnim pripetljajem še vedno najde čas za bolj emocionalno nabite momente.

If a slap don't work, you cut 'em or you pay 'em, but you keep your receipts, cos this ain't the Mafia.

 Ob številnih dovptipih režiserjevega domačega mesta, ima Ritchie kljub temu več kot dovolj energije za številne zapomljive sekvence. Kljub relativno počasnemu začetku, ki predstavi običajno mnoštvo provokativnih karakterjev in ključne zgodbovne točke, film kmalu ujame hiter tempo, kjer se zgodba, v prizorih, ki si hitro vrstijo in so polni situacijske komike, satiričnih naključij, filozofskih monologov, poklonov (predvsem na neuničljive ruske plačance), odbitih karakterjev, alegorij na druge ustvarjalce (s skrivnostno sliko povsem direktno na Tarantinov Pulp Fiction), suče na vse strani. Kljub temu da je včasih prisoten občutek že videnega in je nasilnih momentov za spremembo tokrat precej manj, je dinamična izvedba, s fluidno montažo in zapomljivo glasbeno podlago, tako bombastična in prikupna, da manjši nelogizmi kaj hitro zbledijo v ozadju.

Dramaturgija je tudi tokrat, kot se za Guyeve zgodnje začetke spodobi, prepričljiva; Gerarld Butler, ki v vlogi nizkokategoričnega mafijca nadomešča Jasona Stathama, s svojim šarmom in groteskno robustnostjo zaseda vidnejšo vlogo med protagonisiti. Kot druga člana tolpa sta huronsko zabavna simpatično-flegmatični Idris Elba ter izjemni Tom Hardy, katerega karakter večkrat izzove salve smeha. Četudi se Tom Wilkinson v vlogi mafijca Lennya Colea ne približa Fordovi kreaciji,  je njegov zastrašujoč karakter, poln duhovitih enovrstičnic, dovolj prepričljiv. V radikalno sofisticirani vlogi femme fatale se tokrat predstavi zapeljiva Thandie Newton, kot preračunljiva računovodkinja željna avanturističnosti. Zasedbo zaključujeta Mark Strong kot Archie, glavni narator s polno malho številnih referenc in Toby Kebbel kot narcisoidni roker Johnny Quid. 

Beauty is a cruel mistress, is it not?

Četudi se lahko reče marsikatero na račun že videnega zapleta in osnovne zasnove iz Ritchijevih prejšnjih umotvorov, je RocknRolla preprosto preveč zabaven, kratkočasen in odštekan, da bi se mu renoviranje štelo za velik minus. Nenazadnje film ni zgolj lupina, temveč ima za povedati mnogo substančnega na subtilnejši ravni, s čimer za seboj pusti številne novo nastale spogledljivce z Ritchijevim umetniškim stilom. Mojster je pač mojster; če citiram film: Nobena šola ni kot stara šola in Ritchie je njen prekleti ravnatelj.

8/10

Super 8 (2011)

IMDB

Zadnjemu projektu JJ Abramsa bi lahko rekli kar arhetipski poklon. Predvsem Stevenu Spielbergu in filmom, ki jih je izdajala sorodna produkcijska hiša Amblin Entertainment sredi osemdesetih, ko je bil, že dalj časa eden najdobičkonosnejših režiserjev modernega filma, na višku izražanja svoje simplistične, a hkrati avtentične ter magične vizualizacije, ki  je karseda učinkovito realizirala bistvo večne, otroške nedolžnosti. Raznoraznih homeagev je temu prikladno v Super 8 toliko, da jih povprečen gledalec ne ujame niti polovico (tu so reference na Abramsove Alias, Lost, Cloverfield pa tudi legendarna Draculo, Frankensteina, pa zloglasnega The Invisible Man,  priljudno serijo Twilight Zone, Earthquake in zombijevščino Dawn of the Dead), najočitnejši so kakopak stereotipna premisa majhnega ameriškega mesta v osemdesetih, magična atmosfera in skupina otrok, ki skozi prizmo nespregledljive simpatičnosti želijo za filmski festival posneti lasten izdelek na kamero Super 8 (s katero je, tako kot velika večina danes uspešnih ustvarjalcev, v otroštvu snemal tudi JJ). A četudi film celostno in pronicljivo zaobjame tako nedolžno zabavo kot avanturističnost, subtilne humoristične trenutke, občasno napetost in simpatično karakterizacijo, je Super 8 tipski primer filma, ki niti za trenutek ne zaživi sam, temveč se skozi celotno dolžino opira na že videne izdelke.

Dogajanje nas ponese v fiktivno mesto Lilian, Ohio (poimenovano po Abramsovi babici), leta 1979. Joe Lamb (Joel Courtney), ki je zaradi nedavne nesreče v lokalnem mlinu izgubil mamo (tako mu je preostal le oddaljeni oče Jackson, markantno ga upodobi Kyle Chandler,  ki je vlogo dobil po zavrnitvi Jeremya Rennerja); šerifov namestnik v okrožju, ki kljub dobrikavosti, nikakor ne najde poti do svojega sina, želi za časa šolskih poletnih počitnic skupaj z vrstniki Charlesom (Riley Griffiths), Martinon (Gabriel Basso), Caryem (Ryan Lee) in Prestonom (Zach Mills) posneti srhljivko o zombijih (ki se med odjavno špico tudi precej posrečeno zavrti). K snemanju povabijo še Alice (Elle Fanning), Joevo skrivno simpatijo; ta je zavoljo njenega očeta Louisa Dainarda (Ron Eldard), ki je posredno odgovoren za smrt njegove matere, deležna nemalo odkritega neodobravanja, predvsem s strani Joejevega očeta.

Production Value!

Simpatična zasnova kaj hitro zbledi v ozadje, ko je skupinica priča enormni nesreči iztirjenega vlaka, ki ga JJ Abrams, v želji poklonu filmom iz sedemdesetih izpostavi ter zapretira v satirično nerealnost, a izpade posrečeno in spektakularno (četudi v celoti računalniško animiran). Dogodek seveda upraviči režiserjevo ime, saj je bil pripetljaj zgolj atribut za konkreten razvoj fabule. Ljudje kmalu začnejo izginjati, v mestu se pojavijo posebne militaristične enote pod vodstvom polkovnika Neleca (Noah Emmerich), ki želijo karseda hitro prikriti incident in povrniti skrivnostni tovor.

Četudi so akcijske sekvence zapretirane, jim česa usodno napačnega niti ne moremo očitati, večji problem predstavlja zgodbovna nit, ki se upeha predvsem v zadnji tretjini, ko povsem podleže že videnim klišejem, nekoherentnosti, nelogičnostim in predvsem slabi karakterizaciji predvsem starejše zasedbe, ki je večino časa zgolj nujen derivat. Poleg čudovite atmosfere je glavna draž tegale filma prav interakcija med mlajšo zasedbo. Redki so filmi, ki odnose med otroci prikažejo neprisiljeno, pristno in plastično, najboljši so v tem ravno The Goonies, po katerih se Abrams odkrito zgleduje. Sicer je karakterni lok viden zgolj Pri Joeu, ki ga, s pestro mešanico čustev (jeze, poguma, sramežljivosti in strahov) skorajda brezhibno upodobi debitant Courtney. Izstopa tudi Fanningova, ki dokaj problematičen in vidno zrelejši karakter upodobi prepričljivo. Njena interakcija z drugimi akterji je več kot na nivoju, pri čemer njena vloga v romanci s Cournteyem predstavlja glavni emocionalni preobrat filma in služi Joevemu prebolevanju. Ostali mladi igralci sledijo, a so zaradi dokaj omejenega scenarija predvsem proti koncu, vse bolj prikrajšani in zapostavljeni (bodo pa pozorni ujeli drobno cameo vlogico Dakote Fanning).

She used to look at me... this way, like really look... and I just knew I was there... that I existed.

Abrams kot že ničkolikokrat ustvari prepričljivo premiso, ki jo poveže s skrivnostnim zapletom, prepričljivo prezentacijo, zanimivimi karakterji in akcijskimi sekvencami  (k temu ključno pridoda tudi glasbena spremljava mojstra Michaela Giacchina, ki se kot sijajen poklon obregne tudi ob Johna Williamsa). Kljub zgodovinskim netočnostim in anahronizmom je atmosfera pristna, čudovito scenografijo na trenutke skazi rahlo moteč lens flare, ki je v nasprotju s Star Trekom povsem izven konteksta in bolj kot vizualni bombonček kmalu postane nepotrebna distrakcija na nemalo mestih. Podobno je z znanstveno fantastičnimi elementi, ki so ves čas v ozadju in služijo bolj kot nujen dodatek, saj stopijo v ospredje predvsem proti koncu, ko tempo filma konkretno upade.

Super 8 je nespregledljiv poklon Spielbergovemu delu, ki je projekt tudi finančno podprl. Četudi se na trenutke zdi, da gledamo E.T-ja za novo tisočletje, se film nikdar ne postavi na svoje noge. Kratkočasen izdelek, ki vsebuje nekaj spektakularne akcije, humorja, številne prikupne asociacije in prepričljivo dramaturgijo, pri čemer na koncu kljub čarobnosti,  ne seže dalj od preprostega poklona. 

6/10

2001: A Space Odyssey (1968)

Pojasnilo: Verjetno ste opazili, da je tale recenzija v angleškem jeziku. Neveščim se kakopak ni potrebno ničesar bati, saj sem se za to pot odločil zavoljo preprostega eksperimenta. Film sem v tem jeziku pred časom ocenil že na drugem portalu, zato se mi je zdela, kljub famoznosti opisanega izdelka, ta poteza še najbolj smotrna. Tale zapis bo tako na blogu bržkone izjema in ne pravilo, čez čas pa se zna ob sledeči objavi pojaviti tudi slovenska različica opisa.

IMDB

Beauty is often overlooked component of modern film making. We are so overwhelmed by complex story lines and fast-paced action that we forget to simply sit back and admire the sheer beauty of celluloid. Engineered with precision by passionate, experienced hands, a film can transcend the boundaries of simply being a movie. It can become a work of art. 2001: A Space Odyssey is not a film to be watched in a hurry. To the unprepared viewer, the leisurely pace of the narrative may first come across as slow or boring. However, to those lucky enough to be able to appreciate its brilliance, the film is a relaxing, meditative journey that you can't expect to forget any time soon. The film relies, not on dialogue, but on stunning visual imagery and appropriate classical score, to explore its themes and advance the limited plot. In fact, the first spoken word appears almost thirty minutes into the film and in total, less than forty minutes of dialogue constitutes the total running time.

Just what do you think you're doing, Dave?

Following the enormous success of his classic apocalyptic black comedy Dr. Strangelove (1964), director Stanley Kubrick became thrilled by the possibility of extraterrestrial life and so collaborated with well-known English sci-fi author Arthur C. Clarke to create "the greatest science fiction movie of all time." The two decided to adapt and expand Clarke's early short story, "The Sentinel," written in 1948 and first published in 1951. In a nutshell and at its most literal level, 2001: A Space Odyssey tells the story of mankind's evolution, either prompted or exploited by famous black monolith, the tool of an unseen advanced extraterrestrial civilization, meaning of which could also quite easily explore the role of economical and political ambiguities. Through the coldly-sinister HAL9000 computer (chillingly voiced by Douglas Rain), Kubrick also explores the expanding role that technology will play in the future and whether or not our complete dependence upon it will inevitably result in our own destruction (this was also an important theme in Dr. Strangelove).

Many of the film critics often complain that the story poses complex questions about mankind's origin and our place in the universe, but doesn’t even try to offer any answers whatsoever. I can see how the film's unanswered questions might be infuriating to those who are eager for a neat and simple explanation, but so to speak, I wouldn't have it any other way. Kubrick has plenty to say about the way he views humanity. For example, the opening "Dawn of Man" sequence depicts the society of the mammals, as they attempt to explore their existence in the vast landscape. The inexplicable arrival of the monolith (accompanied by György Ligeti's  creepy "Requiem") presents a profound change in the mental capabilities of the apes – they are now able to exploit tools to stay alive. That famed match-cut from the soaring bone to the orbiting spacecraft four million years later is so simple, and yet it conveys so much about the human race. Kubrick however originally intended those spacecraft to be orbiting nuclear weapons (the Cold War being at its peak around the time of the film's production). The cut is a way of enforcing that, given his intelligence; man will always use it to develop ways to destroy himself (remembering that the bone was used to kill the leader of an enemy tribe).

I am putting myself to the fullest possible use, which is all I think that any conscious entity can ever hope to do.

Another sequence that remains hotly-debated almost four decades after the film's release is the controversial ending, a psychedelic wormhole; color produced by effects supervisor Douglas Trumbull using breath-taking photography. Following his journey through the stargate – an intense trip across the bizarre expanses of the universe – Dave Bowman is deposited in a sort of fourth-dimensional observational chamber, its classical decorations both familiar and alien (amazing art direction often being part of 'fake moon landing' conspiracy theories), where the greater beings who engineered the monolith can keep an eye on him. In this room, having finally defeated his tools, mankind must face one final challenge: their own death. Throughout history, human evolution depended so much upon its technology that it almost replaced us. In the end, it tried to destroy us. Now, just moments from the death of human race, separated from his tools, what do we have left? The final act of a dying Dave is to reach out his withered hand towards the monolith that stands before him. This image of 'reaching out' with an extended finger was directly borrowed by Kubrick from the famous painting of Michelangelo's Sistine Chapel artwork -- of man extending his finger to touch God's hand. Note how, following Dave's epic transformation into a starchild, Kubrick exposes the Earth's atmosphere, stressing the fragility and vulnerability of the planet on which we dwell.

There's really no appropriate way to explain why '2001' is such a magnificent and special film. It is, above all else, a motion picture that appeals to our emotions, and the feelings of unknown wonders, and terror that overcome the viewer. In judging films, I prefer to reserve the term masterpiece for the films capable of completely drawing me into their world, of making me forget that I'm watching a movie. Shortly put, '2001' achieves this more effectively than any other film I have ever experienced. All in all Kubrick's space adventure is one of the most thrilling and unusual motion events of cinema history. It dwells on top of Kubrick's filmography, with vivid explanations emerging, right there with A Clockwork Orange. It is also undoubtedly one of the most advanced achievements in Sci-Fi genre. With my humble opinion stretching the idea of the following movie being on top with Scott’s masterpiece Blade Runner, it’s quite hard to stress all of positive emotions, which emerged during the viewing of this state of art. 

10/10

Lockout (2012)

IMDB

Nič ni narobe s filmi, ki se očitno poslužujejo sredstev umotvorov B kategorije. Lockout, mešanica znanstvene fantastike, akcijskega filma in futurističnega slasherja, ima svoje momente  (zavoljo sijajnega Guya Pearcea) in se s slabšim proračunom niti ne obremenjuje. Karizmatični protagonist je gonilo precej preproste, dvodimenzionalne in enoznačne fabule ki se zanaša predvsem na igralske sposobnosti avstralskega zvezdnika. Niti povprečna akcija, ne režija in tempiranje akcijskih sekvenc ne bosta ostali v daljnem spominu, saj kljub zadostni količini substance film peša, ko na zaslonu umanjka osrednji lik, ki skozi prizmo vznesene in sebe polne osebe še najbolj spominja na kakšnega Johna McClanea ali legendarnega Snake Plisskena.

Oh, come on. People love me. Just ask your wife.

V letu 2079 je bivši Ciin agent Snow (Pearce) vsled nacionalne izdaje in krive obsodbe zoper umora najboljšega prijatelja (ki je konkurenčnim silam želel prodati zaupne podatke), obsojen na hyper spanje na zloglasnem vesoljskem zaporu MS-One. Medtem se hči predsednika Emily (bleda Maggie Grace) odpravi v taisti zapor, zavoljo določitve kriterijev pogojev življenja in aksiološke neznanke, ki se tiče vpliva zamrznjenega stanja obtožencev na njihovo mentalno stabilnost. Med intervjujem z upravnikom se pripeti pobeg, pri katerem izstopa predvsem dementni ter psihotski Hydell (Joseph Gilgun znan iz Harry Browna), ki izpusti preostale obtožence (meddrugim tudi lastnega brata Alexa (Vincent Reagan, Troy) in ekipo vključno s predsednikovo hčerko, vzame za talce. Snowu tako kot idealnemu kandidatu ponudijo alternativo: rešiti hčerko v zameno za oprostilno sodbo. Snow se kljub začetnemu nerganju, ki ga odmakne od forme stereotipnega heroja, strinja; a tudi sam ima še dodaten skrit motiv, s katerim bi se uspešno okoristil. Po prihodu na zapor ga pričaka pravi pekel, srdit eksploitacijski boj z zaporniki, pri katerem mu poleg Emily pomaga še skrivnostna Shaw (Lennie James). Četudi osnovna premisa izveni klišejsko, so pozitivna plat zvona predvsem dialogi in zabavne enovrstičnice, ki oživijo ob odlični Pearcovi (Memento, King's Speech, The Hurt Locker, The Count of Monte Cristo, L.A. Confidential) predstavi. Slednji igra namreč tako doživeto, da se dela ostalih igralcev enostavno ne vidi. Njegov karakter, ki je v osnovi konvencionalno stiliriziran popelje na novo raven, saj simpatetičnost lika kuje iz njegove gizdalinskosti. Prava mešanica časti, narcisoidnosti, mačističnosti, nonšalantnosti in karizmatičnosti, oblikujejo ikoničen lik, ki je na videz nezaupljiv in gnosološko vprašljiv.

Debitantska režiser ter pisec Stephen St. Ledger in James Mather sta v sodelovanju s cenjenim francoskim režiserjem ter producentom Lucom Bessonom navdih za naslovni izdelek iskala v številnih podobnih filmih. Premisa o osamljenem, zadrtem heroju, ki v skrajno sovražno naperjenem okolju rešuje hčerko ameriškega predsednika asociira predvsem na klasiko Escape from New York, s ščepcem pridiha Gattace. Vesoljski zapor spominja na ZF triler Geoffa Murphya Fortress 2 Re-entry s Christopherejm Lambertom v vlogi zapornika v strogo varovanem, nadrealističnem zaporu 26 tisoč milj nad zemeljskim površjem. Arhetip protagonista bo mnoge tako spomnil tudi na franšizo Die Hard, katere velik oboževalec je tudi Besson, ki se lahko pohvali s projekti The FifthElement, The Transporter, Taken in La Femme Nikita.

Don't flatter yourself. I don't like anybody.

Naracija se niti ne poizkuša izogniti številnim bližnjicam in nelogičnostim, pri čemer se trudi zgodbovne luknje zakrpati s prepričljivo karakterizacijo in dramaturgijo. Klišejev kar mrgoli, a se jih film ne sramuje, temveč se z njimi odkrito postavlja; ustvarjalci si niso delali nikakršnih iluzij; zabavna akcijada je vse, na kar sledeč odvrtek cilja. Slednja filozofija se opazi tudi pri posebnih učinkih, ki so sila povprečni in risankasti. Tehnična stran filma namreč služi povprečni zgodbi in v nobenem segmentu ne izstopa. Film je po duši skorajda nizkoproračunski izdelek, ki bi navzlic efektom verjetno skandiral direktno iz dvd prodajaln, če ga ne bi rešila izjemna dramaturgija in veliko imena. Tako namesto filma, ki bi bil bolj kot ne izguba časa, dobimo zadovoljiv izdelek, ki ima dosti pomanjkljivosti, a nekatere izmed teh uspe obrniti v svojo korist. Rezultat je solidna akcijada, ob ogledu katere se gledalec ne dolgočasi.

5/10

Easy A (2010)

IMDB

Easy A je nedvomno ena originalnejših in zanimivejših komedij zadnjih let. Prebrisana, kontroverzna, podkrepljena z odlično dramaturgijo (predvsem s strani mlade vzhajajoče zvezde Emme Stone). Četudi so ponavadi komedije, katerih premise se tikajo raznih srednješolskih zdrah vse prej kot huronsko zabavne, je Easy A redka izjema in verjetno najboljši predstavnik žanra po Mean Girls iz leta 2004. Sicer je glavna premisa konvencionalno osnovna in glede na strukturo ter obnašanje današnje mladine skorajda presimplistično naivna, a film ima na subtilnejši ravni dosti povedati o težavah informacijske dobe in s tem hkrati učinkovito prezentira slavni rek, da ima laž kratke noge. A prav karizmatičnost in energija glavne protagonistke, s pronicljivo zasnovo filma in nevsakdanjo ter zelo posrečeno komiko, kažeta veliko željo ustvarjalcev narediti poseben izdelek, ki bo gledalcu ostal v spominu tudi po izhodu iz kinodvorane.

The rumors of my promiscuity have been greatly exaggerated.

Četudi je malce nelogično, da bi bil karakter z izgledom Emme Stone tako neopazen s strani moške populacije, da ga nebi našel niti Google Earthe, je zgodbovni zaplet, v katerega se zamota predobrovoljen osrednji lik (z nemalo pomoči agresorske prijateljice) dokaj svež. A bolj kot sam scenarij je pomembna prezentacija, ki je glavni atribut izdelka. Film namreč v vsakem prizoru posebej izžareva poseben patos in simpatično prikupnost. Olive Penderghast (Stone) je preprosta, sofisticirana punca, ki živi v boemski anonimnosti, dokler jo lastna, sprva nedolžna laž o izgubi lastne nedolžnosti s fiktivnim starejšim študentom, ne postavi na radar celotne šolske skupnosti. Novica se razširi kot ogenj, podkrepi jo še dejanje usmiljenja, ko Olive zavoljo gejevskega prijatelja in njegovega ugleda v družbi, zaigra spolni odnos. Govorice o uslugi se razširijo, sploh ko Olive ekskluzivno izjemo zamenja za ustaljeno prakso. Zgodba ni manipulativna in nemetodično pokaže neizhodnost karakterja, ko ta napačne stvari počne z dobrim razlogom.

Referenc na pop kulturo, tehnologijo in reciklaže številnih drugih umotvorov je nemalo, a film nikdar ne preseže meje dobrega okusa in ostane kratkočasno zabaven do samega katarzičnega konca. Zgodbovna nit (tudi po zaslugi koherentnega, po izvirnih poglavjih razdeljenega scenarija) teče organsko, neprisiljeno, kar učinkovito realizira suverena režija Willa Glucka. Film prevzame idejo za naslov ter substrat za številne asociacije iz dela Nathaniel Hawtthorne Škrlatno pismo, pri čemer Olive spominja na glavni lik romana Hester Prynne, ki jo s strani družbe, zaradi prešuštva, zadane infamija

Večino prizorov ukrade Emma Stone ( s sledečo predstavo, ki jo je postavila med vidnejše igralke, je nedvomno vrgla rokavico številnim režiserjem). Nedvomen občutek za komičnost in izrazna ter situacijska komika kažeta skorajda utečen igralski talent, ki bi ga pripisali marsikateri starejši igralki. Po drugi strani se ne boji povzeti neodločnosti karakterja in (subtilno) slednje spremeniti v lepo število pikrih enovrstičnic in zabavnih scen.

A is for Awesome.

Filmu pomaga tudi prepričljiva dramaturgija nepozabnih stranskih vlog, ki so resda klišeji, a so predstavljeni tako simpatično, da gledalca prevzamejo do konca. Stanley Tucci in Patricia Clarkson sta odlična kot Olivina starša, razumevajoča, huronsko zabavna in zanimiva, njuna  interakcija s hčerko pa je nekaj najbolj običajnega in neprisiljenega. Omeniti velja še idealnega profesorja angleščine, ki ga s pravo mero ironije, satiričnosti in duhovitih dialogov, igra Thomas Haden Church. Lepo je videti tudi Malcolma McDowella v vlogi ravnatelja,  Amando Byrnes kot lucidno versko zanesenjakinjo (v spominu ostane tudi njen oče) ter Liso Kudrow v vlogi rahlo histerične socialne delavke.

Easy A je brez vsakršnega dvoma osvežujoča najstniška komedija, s sicer ne ravno zakupljivo premiso, ki jo zasenči z lepim številom komičnih prizorov ter simpatično karakterizacijo, pri čemer ostane Emma Stone v spominu tudi po ogledu.

7/10

Green Zone (2010)

IMDB

Ocenjevanje dela režiserja zna biti na trenutke nadvse kočljiva zadeva. Večja je možnost, da soliden režiser močan scenarij pretvori v fenomenalen izdelek, a pravega mojstra je potrebno iskati med izdelki, ki bazirajo na nadvse povprečni predlogi, a jih zna mož na najbolj vročem stolčku, med filmsko produkcijo pretvoriti v sila gledljiv in zabaven izdelek. Po takšnih kriterijih režiser naslovnega vojaškega trilerja Paul Grerngrass sodi med najustvarjalnejše delujoče filmske režiserje.

It is not for you to decide what happens here.

Četudi njegov naslednji pacifistično - kritični projekt po zaključku trilogije o Jasonu Bournu ne deluje prav nič drugače kot posredno nadaljevanje le te (z izjemo manka karizmatičnega in zanimivega glavnega protagonista oz. bolj konfuzne naracije). Tehnično gledano lahko film brez najmanjšega dvoma obravnavamo kot idejnega naslednika dobičkonosne trilogije, četudi je filmu vsebinsko bližji United 93. Matt Damon igra pripadnika vojaških sil, ki se sredi iraške vojne trudi poiskati resnico o obstoju orožja za masovno destrukcijo. Film se skozi akcijsko prizmo trudi odpreti ničkoliko zanimivih dejstev o iraški vojni, radikalno se obregne ob vprašanji absurdnosti in legitimnosti ter se na subtilni ravni pronicljivo obregne ob provokativne vojne dovtipe.

Royu Millerju (Damon), efektivnemu vodji militaristične skupine, nikakor ne uspe najti trdnih dokazov o obstoju kakršnegakoli kemičnega orožja; po številnih vojaških manevrih ostane namreč praznih rok. Pozornost mu ukrade vprašujoč vir obveščevalnih podatkov z imenom Magellan, ki ga sumi tudi analitik Cie Martin Brown (vedno prepričljivi Brendan Gleeson), ki posledično z Millerjem združi moči. Na proti se jima postavi predstavnik Pentagona Clark Poundstone (Greg Kinnear), ki ne želi, da bi se razkrila prava resnica za obveščevalnim programom. Premisa na prvi pogled še najbolj spomina na zaplet katerega izmed vrste vojaških trilerjev Toma Clancya, pri čemer poskuša z arbitrarnim suspenzom in kaotično akcijo, prekriti zanemarljiv karakterni lok in nekonsistentno alegorično formo.

At least tell me how it happened. How does this happ... how does someone like you write something that's not true? Tell me.

Prav uboga karakterizacija je namreč eden izmed glavnih problemov tega trilerja, pri čemer Miller predstavlja klasični kliše akcijskega junaka z neizrazitim, nejasnimi ambicijami in nejasno motivacijo. Četudi je kritika vojne jasno izražena in je razplet za malce boljšega poznavalca razmer na bližnjem vzhodu znan, osnovna premisa ponuja osvežujočo kritiko patriotizma, zato je škoda, da je forma ključnega preobrata malone antiklimatična. Film prav tako načne vprašanja stagnacije družbenega konsenza, subsidiarne razčlovečenosti domačih prebivalcev (nepozabno jih v vlogi Freddya predstavlja Khalid Abdalla) in vladavine režima Al Rawija, ki ga ameriški marinci skušajo strmoglaviti. Scenariju Briana Helgelanda (Robin Hood, MysticRiver, Man on Fire, Bourne Supremacy) manjka prave substance in avtentičnega prikaza plastičnosti vojne situacije, ki bi izdelek postavila nad stopnjo povprečne nedeljske zabave.

Čeprav film preveva močno protivojno sporočilo, je izdelek najboljši ravno v akcijskih sekvencah. Zdaj že znan dokumentaristični način snemanja iz roke, ki je postal ključna prvina režiserja, tresoča kamera in hitri, na trenutke skorajda konfuzni montažni rezi, predstavijo gledalca na sredino dogajanja, energičnost ter tempo pa kar sijeta iz zaslona. Četudi se določene alegorije in povezave ponujajo same, film nažalost oslabijo scenaristične luknje in nerazvitost stranskih karakterjev, kjer gre vpleteni talent (Amy Ryan, Jason Isaacs) v nič. Škoda da določene moralne komplekse ne obravnava resneje in vojne, ki bazira na preprosti laži ne prikazuje bolj provokativno. Režiser ponudi kratkočasen, z akcijo napolnjen izdelek, ki se sicer ne more kosati z drugim in tretjim delom Bournove trilogije, a ponudi cinematičen izdelek s čudovito fotografijo vojnega Bagdada in realističnimi vojnimi sekvencami, ki poskrbijo, da gledalec na inferiorno zgodbovno nit pozabi.

6/10