RocknRolla (2008)

IMDB

V filmski industriji, katere uspeh naložb, kljub ogromnim kapitalnim rizikom, še vedno sloni večinoma na subjektivistični podlagi, se ob pogledu na številne ustvarjalce (v skladu z željami studiev in vlagateljev) zdi skorajda nemogoče ves čas ostati samosvoj in hkrati inovativen, ne da bi vsaj za trenutek zašel iz stalno naraščajoče vrednostne lestvice svojih izdelkov. Režiser in scenarist Guy Ritchie, ki je na začetku svoje kariere za Lock,Stock and Two Smoking Barrels in Snatch požel pravo ploho pozitivnih kritik s strani ocenjevalcev ter gledalcev, predvsem zavoljo kinematografične izkušnje v vicioznem, hiper stiliriziranem britanskem podzemlju,  polnem satiričnih in hkrati huronsko zabavnih umazanih grehov. Po omenjenih priznanih izdelkih, se je njegova cineastična sreča obrnila, kar je botrovalo kritiško sesutem Swept Away in nato malce manj mučnem Revolverju, kar je hitro dvignilo retorična vprašanja: bodisi se je Ritchie popolnoma izčrpal ter nam tako bil zmožen dati 'zgolj' dve mojstrovini (bodisi je bil razlog njegov neposrečen zakon z Madonno, ki jo je neslavno poskusil vključiti tudi v njegov tretji film). Po RocknRolli so lahko bili pomirjeni tako največji oboževalci kot kritiki tega nekonvencionalnega ustvarjalca, saj je njegov peti izdelek prepričljiva vrnitev h rahlo pocukranemu izdelku polnemu stila, ki kar izžareva energijo in hudomušno satiričnost.

People ask the question... what's a RocknRolla? And I tell 'em - it's not about drums, drugs, and hospital drips, oh no. There's more there than that, my friend. We all like a bit of the good life - some the money, some the drugs, others the sex game, the glamour, or the fame. But a RocknRolla, oh, he's different. Why? Because a real RocknRolla wants the fucking lot.

Ob vrnitvi k žanru, ki ga je proslavil, Ritchie ponudi že znan ekstrapolacijski kolaž med seboj interakvitnih zgodbovnih niti, ki se osredotočajo na umazane prevare, pohlep, izdajstva in paradigmatično neumnost podzemlja pronicljivo prikazanega Londona. Ritchijev unikaten stil ponovno oživi (tudi s pomočjo fotografije Davida Higgsa), saj s formo različnih arhetipskih zgodb prezentira učinkovito družbeno kritiko, poleg zanj značilne ostre naracije in humorja ki se ironično dotika razvoja in infrastrukture novega Londona, ki je kot prestolnica vse prej kot romantično stilirizirana, saj se režiser obregne ob karseda velika količino umazanih beznic, zapuščenih zgradb ter umazanih pubov prepolnih s korupcijo, kriminalom, kjer se kaže surova decepcija človeka (četudi ne najbolje izvedena), ki izvira iz gruče osrednjih plastičnih in hudo zabavnih osrednjih karakterjev; pa naj si bo to lucidna rock zvezda Johnny Quid na svoji poti tlakovani z drogo ali huronsko zabavna tolpa The Wild Bunch, ki ima nemalo težav z lokalnih gangsterskim šefom. Čeprav se film kljub kompleksni zasnovi ne jemlje za preresnega, kljub številnim satiričnim pripetljajem še vedno najde čas za bolj emocionalno nabite momente.

If a slap don't work, you cut 'em or you pay 'em, but you keep your receipts, cos this ain't the Mafia.

 Ob številnih dovptipih režiserjevega domačega mesta, ima Ritchie kljub temu več kot dovolj energije za številne zapomljive sekvence. Kljub relativno počasnemu začetku, ki predstavi običajno mnoštvo provokativnih karakterjev in ključne zgodbovne točke, film kmalu ujame hiter tempo, kjer se zgodba, v prizorih, ki si hitro vrstijo in so polni situacijske komike, satiričnih naključij, filozofskih monologov, poklonov (predvsem na neuničljive ruske plačance), odbitih karakterjev, alegorij na druge ustvarjalce (s skrivnostno sliko povsem direktno na Tarantinov Pulp Fiction), suče na vse strani. Kljub temu da je včasih prisoten občutek že videnega in je nasilnih momentov za spremembo tokrat precej manj, je dinamična izvedba, s fluidno montažo in zapomljivo glasbeno podlago, tako bombastična in prikupna, da manjši nelogizmi kaj hitro zbledijo v ozadju.

Dramaturgija je tudi tokrat, kot se za Guyeve zgodnje začetke spodobi, prepričljiva; Gerarld Butler, ki v vlogi nizkokategoričnega mafijca nadomešča Jasona Stathama, s svojim šarmom in groteskno robustnostjo zaseda vidnejšo vlogo med protagonisiti. Kot druga člana tolpa sta huronsko zabavna simpatično-flegmatični Idris Elba ter izjemni Tom Hardy, katerega karakter večkrat izzove salve smeha. Četudi se Tom Wilkinson v vlogi mafijca Lennya Colea ne približa Fordovi kreaciji,  je njegov zastrašujoč karakter, poln duhovitih enovrstičnic, dovolj prepričljiv. V radikalno sofisticirani vlogi femme fatale se tokrat predstavi zapeljiva Thandie Newton, kot preračunljiva računovodkinja željna avanturističnosti. Zasedbo zaključujeta Mark Strong kot Archie, glavni narator s polno malho številnih referenc in Toby Kebbel kot narcisoidni roker Johnny Quid. 

Beauty is a cruel mistress, is it not?

Četudi se lahko reče marsikatero na račun že videnega zapleta in osnovne zasnove iz Ritchijevih prejšnjih umotvorov, je RocknRolla preprosto preveč zabaven, kratkočasen in odštekan, da bi se mu renoviranje štelo za velik minus. Nenazadnje film ni zgolj lupina, temveč ima za povedati mnogo substančnega na subtilnejši ravni, s čimer za seboj pusti številne novo nastale spogledljivce z Ritchijevim umetniškim stilom. Mojster je pač mojster; če citiram film: Nobena šola ni kot stara šola in Ritchie je njen prekleti ravnatelj.

8/10