Super 8 (2011)

IMDB

Zadnjemu projektu JJ Abramsa bi lahko rekli kar arhetipski poklon. Predvsem Stevenu Spielbergu in filmom, ki jih je izdajala sorodna produkcijska hiša Amblin Entertainment sredi osemdesetih, ko je bil, že dalj časa eden najdobičkonosnejših režiserjev modernega filma, na višku izražanja svoje simplistične, a hkrati avtentične ter magične vizualizacije, ki  je karseda učinkovito realizirala bistvo večne, otroške nedolžnosti. Raznoraznih homeagev je temu prikladno v Super 8 toliko, da jih povprečen gledalec ne ujame niti polovico (tu so reference na Abramsove Alias, Lost, Cloverfield pa tudi legendarna Draculo, Frankensteina, pa zloglasnega The Invisible Man,  priljudno serijo Twilight Zone, Earthquake in zombijevščino Dawn of the Dead), najočitnejši so kakopak stereotipna premisa majhnega ameriškega mesta v osemdesetih, magična atmosfera in skupina otrok, ki skozi prizmo nespregledljive simpatičnosti želijo za filmski festival posneti lasten izdelek na kamero Super 8 (s katero je, tako kot velika večina danes uspešnih ustvarjalcev, v otroštvu snemal tudi JJ). A četudi film celostno in pronicljivo zaobjame tako nedolžno zabavo kot avanturističnost, subtilne humoristične trenutke, občasno napetost in simpatično karakterizacijo, je Super 8 tipski primer filma, ki niti za trenutek ne zaživi sam, temveč se skozi celotno dolžino opira na že videne izdelke.

Dogajanje nas ponese v fiktivno mesto Lilian, Ohio (poimenovano po Abramsovi babici), leta 1979. Joe Lamb (Joel Courtney), ki je zaradi nedavne nesreče v lokalnem mlinu izgubil mamo (tako mu je preostal le oddaljeni oče Jackson, markantno ga upodobi Kyle Chandler,  ki je vlogo dobil po zavrnitvi Jeremya Rennerja); šerifov namestnik v okrožju, ki kljub dobrikavosti, nikakor ne najde poti do svojega sina, želi za časa šolskih poletnih počitnic skupaj z vrstniki Charlesom (Riley Griffiths), Martinon (Gabriel Basso), Caryem (Ryan Lee) in Prestonom (Zach Mills) posneti srhljivko o zombijih (ki se med odjavno špico tudi precej posrečeno zavrti). K snemanju povabijo še Alice (Elle Fanning), Joevo skrivno simpatijo; ta je zavoljo njenega očeta Louisa Dainarda (Ron Eldard), ki je posredno odgovoren za smrt njegove matere, deležna nemalo odkritega neodobravanja, predvsem s strani Joejevega očeta.

Production Value!

Simpatična zasnova kaj hitro zbledi v ozadje, ko je skupinica priča enormni nesreči iztirjenega vlaka, ki ga JJ Abrams, v želji poklonu filmom iz sedemdesetih izpostavi ter zapretira v satirično nerealnost, a izpade posrečeno in spektakularno (četudi v celoti računalniško animiran). Dogodek seveda upraviči režiserjevo ime, saj je bil pripetljaj zgolj atribut za konkreten razvoj fabule. Ljudje kmalu začnejo izginjati, v mestu se pojavijo posebne militaristične enote pod vodstvom polkovnika Neleca (Noah Emmerich), ki želijo karseda hitro prikriti incident in povrniti skrivnostni tovor.

Četudi so akcijske sekvence zapretirane, jim česa usodno napačnega niti ne moremo očitati, večji problem predstavlja zgodbovna nit, ki se upeha predvsem v zadnji tretjini, ko povsem podleže že videnim klišejem, nekoherentnosti, nelogičnostim in predvsem slabi karakterizaciji predvsem starejše zasedbe, ki je večino časa zgolj nujen derivat. Poleg čudovite atmosfere je glavna draž tegale filma prav interakcija med mlajšo zasedbo. Redki so filmi, ki odnose med otroci prikažejo neprisiljeno, pristno in plastično, najboljši so v tem ravno The Goonies, po katerih se Abrams odkrito zgleduje. Sicer je karakterni lok viden zgolj Pri Joeu, ki ga, s pestro mešanico čustev (jeze, poguma, sramežljivosti in strahov) skorajda brezhibno upodobi debitant Courtney. Izstopa tudi Fanningova, ki dokaj problematičen in vidno zrelejši karakter upodobi prepričljivo. Njena interakcija z drugimi akterji je več kot na nivoju, pri čemer njena vloga v romanci s Cournteyem predstavlja glavni emocionalni preobrat filma in služi Joevemu prebolevanju. Ostali mladi igralci sledijo, a so zaradi dokaj omejenega scenarija predvsem proti koncu, vse bolj prikrajšani in zapostavljeni (bodo pa pozorni ujeli drobno cameo vlogico Dakote Fanning).

She used to look at me... this way, like really look... and I just knew I was there... that I existed.

Abrams kot že ničkolikokrat ustvari prepričljivo premiso, ki jo poveže s skrivnostnim zapletom, prepričljivo prezentacijo, zanimivimi karakterji in akcijskimi sekvencami  (k temu ključno pridoda tudi glasbena spremljava mojstra Michaela Giacchina, ki se kot sijajen poklon obregne tudi ob Johna Williamsa). Kljub zgodovinskim netočnostim in anahronizmom je atmosfera pristna, čudovito scenografijo na trenutke skazi rahlo moteč lens flare, ki je v nasprotju s Star Trekom povsem izven konteksta in bolj kot vizualni bombonček kmalu postane nepotrebna distrakcija na nemalo mestih. Podobno je z znanstveno fantastičnimi elementi, ki so ves čas v ozadju in služijo bolj kot nujen dodatek, saj stopijo v ospredje predvsem proti koncu, ko tempo filma konkretno upade.

Super 8 je nespregledljiv poklon Spielbergovemu delu, ki je projekt tudi finančno podprl. Četudi se na trenutke zdi, da gledamo E.T-ja za novo tisočletje, se film nikdar ne postavi na svoje noge. Kratkočasen izdelek, ki vsebuje nekaj spektakularne akcije, humorja, številne prikupne asociacije in prepričljivo dramaturgijo, pri čemer na koncu kljub čarobnosti,  ne seže dalj od preprostega poklona. 

6/10