Citizen Kane (1941)

IMDB

Majhno, komaj opazno okno je sredi snežnega meteža osvetljeno s šibko svetlobo, ki pronica na belo okolico. Ko se prizor suspenzivno zavije v temo, opazimo roko, ki se v poslednji smrtni muki spusti in razbije malo snežno kroglo. Le trenutek  prej je izrečena poslednja beseda, Rosebud.

Državljan Kane, debitantski projekt razvpitega režiserja Orsona Wellesa, je med kritiško srenjo eden najbolj cenjenih filmov, ne le dvajsetega stoletja, marveč kar nasploh, saj so recenzisti ob ocenjevanju izdelka, ki predstavlja vrh opusa enega najboljših režiserjev sedme umetnosti, sila dobrodušni in ga arbitrarno nadvse radi imenujejo kar najboljši film vseh časov.  Že leta 1962, za časa lestvice Sight and Sound, se je slednji umotvor znašel na samem vrhu iz katerega je izrinil takrat suverene De Sicove Bicycle Thieves. Četudi je prav vsak opis do določene mere subjektiven, kar je potrebno pri filmih, kjer so pričakovanja vsled vsesplošnega odobravanja iz vseh strani, še dosti bolj vzeti v obzir, je določen vzorec, ki se pogostokrat pojavlja, nespregledljiv; zato se roko na srce kakšni drugi besedi za opis tega, za tiste čase nadvse radikalnega projekta, kot je mojstrovina težko izognemo. Sicer film ni povsem tipičen predstavnik žanra cinematične biografije, a kljub temu bo vsak, z zgodovinskimi dejstvi podkovan in pozoren gledalec, zlahka prepoznal številne arhetipske elemente iz življenja takrat ekstravagantnih tajkunov, od Roberta McCormica, Howarda Huhgesa do Josepha Pulitzera. Posebno omembo si na tem mestu zasluži predvsem ameriški časopisni magnat William Randolph Hearst; iz baze slednjega si namreč tragična zgodba Charlesa Fosterja Kanea, ki je kljub asociacijam povsem samosvoja, posebna in ob ožarčenju številnih težav takrat neizrekljivega zatona ameriškega sna,  preroško provokativna, sposoja prav največ.

You're right, I did lose a million dollars last year. I expect to lose a million dollars this year. I expect to lose a million dollars *next* year. You know, Mr. Thatcher, at the rate of a million dollars a year, I'll have to close this place in... 60 years.

Izdelku lahko pripišemo zlasti prvinsko, grobo razburljivost, predvsem zavoljo dejstva, da ne podlega klasičnim paradigmam zgoraj omenjenega žanra, saj že v začetnem, legendarnem prizoru, kjer nam pokaže smrt ključnega lika, napravi manjšo, a še kako pomembno distinkcijo od tradicionalnih življenjskih zgodb o vzponu in padcu osrednje osebe. Priložnost zavoha protagonist, novinarski poročevalec Jerry Thompson (William Alland), ki poskuša nadalje rekonstruirati potek smrtnikovega življenja in s tem razbiti mit bogatega, zadovoljnega ter uspešnega subjekta.  Sprva preprosta naloga se iz preučevanja njegove življenjske poti,  spremeni v psihotično prizadevanje odkriti resnični pomen za njegovo poslednjo besedo Rosebud, ki je, poleg razbite krogle, glavni motiv in gonilo tako strukturne niti kot protagonista. Oba simbola sta substančno povezana, razbita krogla, ena najbolje ekskekutiranih alegorij, pa skrivoma nakazuje resnični smisel zadnje besede, ki sicer ne postane preočitna vse do postopnega razkritja Kaneovega otroštva, vzpostavljenih družbenih razmerij, domače okolice in s tem povezanih emocij. Prav preprosta metafora zasneženega mesta kot kraja čistosti, nedolžnosti, je ključnega pomena ob zavedanju, da je ta, kljub poslovno uspešnemu življenju,  za Kanea ob smrti nedosegljivi ideal.

Režiser Orson Welles je žel slavo s številnimi uspehi pri delu v gledališču, kar je le še potenciral z nenadnim uspehom na radijskih  postajah, ko je posnel slavno ter kontroverzno War of the Worlds leta 1933 (ki se ji v filmu z enovrstičnico (Ne verjemite vsemu kar  slišite na radiu) tudi pokloni). S studiem RKO je leta 1939 podpisal pogodbo, s katero mu je ta podelil, za tiste čase izjemno neobičajno popolno svobodo pri izbiri kateregakoli projekta in kasnejšem snemanju (sploh pa če vzamemo v obzir, da je bil Welles takrat v filmskem poslu novinec). Tako je lahko v skladu s pogodbo sam napisal scenarij, izbral igralce po lastni izbiri in celo aktivno sodeloval pri končni montaži, kar je bilo v času popolne dominance studiev sila redko. Ker velika večina debitantov ponavadi ni imela manevrskega prostora, je ta poteza studia, kljub temu da se je Wellesa tisti čas držal dober sloves, načela nemalo govoric, ki jih je končni, infamičen projekt le še bolj podžgal. Williama Randolpha Hearsta je vsebina filma že med snemanjem ujezila do te mere, da je označil Wellesa za komunista in zagrozil s prekinitvijo snemanja projketa, ki bi posledično končal na črni listi nerealiziranih projektov, njegovo lobiranje pa je kasneje vendarle uspelo do te mere, da je film doživel močno omejeno distribucijo (sprva ga je imel studio ob morebitnem finančnem uspehu v načrtu celo pobarvati) in je bil nagrad, razen zlatega kipca za originalni scenarij, takrat povsem prikrajšan.  Odkrito ponašanje z dovzetnimi satiričnimi dovtipi, ki so se obregnili predvsem ob najbogatejši sloj ameriškega prebivalstva, pri čemer je povsem direktno antagoniziral hollywoodsko elito (povrh vsega še nekonvencionalno ignoriral takrat prevladujoče snemalne tehnike) ni pognala v zrak zgolj celotne filmske industrije, pač pa so čez film veliko imeli povedati predvsem bogati poslovneži (in seveda donatorji, poroštveniki, sponzorji ter vlagatelji), ki so želeli film in njegovo agresivno sporočilo, karseda hitro suspendirati z večine sporedov velikih kinematografov. Wellesu je tako, zgolj z enim projektom, uspelo  postati izredno spoštovan in oboževan režiser, ki so ga mnogi srdito zaničevali.  Kljub prepoznavnosti je Wellesu projekt, predvsem pri nadaljnji karieri, povzročil lepo število težav, ki se niso tikale zgolj finančnih omejitev, temveč tudi dejstva, da Tovarna sanj ni upala subsumirati in podpreti celotne genialnosti in ustvarjalnosti tega filmskega ustvarjalca. Welles je v svoji dolgi karieri posnel še veliko izredno kvalitetnih filmov, a publicitete iz leta 1941 ni dosegel nikdar več. 

You know, Mr. Bernstein, if I hadn't been very rich, I might have been a really great man.

Presenetljivo premočrtna in simplistična premisa o Charlieju Kaneu in njegovem vzponu, vse od skromnih začetkov pa do mesta med najožjo elito v ZDA, deluje koherentno vseh 119 minut. V otroštvu je Kaneova mati podedovala rudnik zlata in tako povsem nenadno obogatela, pri čemer je sina poslala živeti k Walterju Parksu Thatcherju (George Coulouris), njenemu osebnemu bankirju. Kane se v pričo gospoda Thacherja izkaže za razočaranje, saj ne pokaže večje inspiracije ali želje po uspehu, vse do šestindvajsetega leta starosti. Takrat se namreč nepričakovano odloči za začetek publicističnega pisunstva pri Inquirerju, s flegmatičnim razlogom, ker se mu izziv zdi zabaven. Sčasoma Kane obogati in se okiti s slavo, predvsem s pomočjo rumenega tiska, ki je kljub zmrdovanju številnih kritikov, nadvse dobičkonosen. Postopoma Kanea pot vodi v politiko, hkrati pa izkusi tudi dva spodletela matrimoniuma, ki botrujeta številnim lucidnim momentom, ki jih gledalec (v skladu z gledalčevo personifikacijo, novinarjem Thompsonom) počasi razkriva izza tančice skrivnosti. Med sledečimi scenami je izredno zapomljiva Kaneova reakcija na negativno kritiško recenzijo lastnega časnika, ki se opredeli do operne predstave, kjer v glavni vlogi nastopa njegova  lastna žena. Mešanica čustev (jeze, zmedenosti, dvomljivosti o sebi, legitimnem poročanju) podkovana z izjemno dramaturgijo, je eden izmed ključnih momentov evolucije karakterja.  Ko drugič ob ogledu predstave Kane poskuša načeti stoječo ovacijo in s tem nadgraditi trud nastopajočih, mu občinstvo ne sledi, temveč postaja le še bolj malodušno, kar kaže na postopno izgubo družbene moči in dejanskega vpliva. Podobnih prizorov, ki kažejo pravo globino in pomen posnetega v filmu mrgoli. Tak je tudi končni propad, v katerem glavni lik, povsem melanholično, po propadli zakonih in ponudbi za državno pisarno, sameva  v nedokončanemu Xanadu dvorcu, ko poln svetobolja išče izgubljeno otroško naivnost, vedoč, da denar ne prinaša sreče (kar je nenazadnje glavni testament filma).

A bolj kot sporočilna zgodba pri filmu izstopa struktura naracije. Že znameniti začetek,  ko nam kamera prikaže enormno bogastvo na Kaneovi posesti, četudi sporočilo nad vhodom (Ni prehoda) in propadajoča, zapuščena lastnina nakazujejo resnični ton filma, je klasika sam po sebi. K vzdušju doda zvočna podlaga, kjer je Welles izkušnje iz radijskega medija dodobra izkoristil, čudovita fotografija, ki poetično realizira igro senc, snopi svetlobe reflektorjev, pronicajoči zvočni efekti, odsevi filmskih projektorjev, stalna integracija dežja ter snega, enormno število meglenih prizorišč pa izdelku dodajo tipično kakovost filma noir. Tolandova stalno premikajoča se kamera deluje malone hipnotično in pride do izraza predvsem v znameniti operni sceni, kjer v enem prizoru pokaže tako predstavo gospe Kane, kot zaodrje, vpletenost gledalcev in hkrati kritiške vtise.

 

Prav tako so izjemno pogosti hitri, dramatični rezi, ki pridejo ob fluidni kameri do izraza predvsem v legendarnem prizoru zajtrka, ko hladnost zakoncev in popolno destrukcijo odnosov režiser nakaže s šestimi kratkimi scenami, kjer je ob zajtrkovanju njuna mržnja in oddaljenost vse večja. Pomenljivih je tudi večina neobičajnih snemalnih kotov; proti Kaneu je kamera vedno usmerjena navzgor, k šibkejšim karakterjem pa vedno navzdol. Za to tehniko snemanja je Wellesa navdihnil John Ford, ki jo je dve leti poprej uspešno uporabil v filmu Stagecoach, ki ga je Welles videl več kot štiridesetkrat.

Mnogi sicer trdijo, da cenjenost Državljana Kane izvira predvsem iz njegove tehnične inovativnosti ter revolucionarnosti, ki je veliko pridodala k razvoju sedme umetnosti. A dejansko težko govorimo o inovacijah, saj celoten projekt preveva duh vrnitve k že pozabljenim formam iz dobe nemih filmov, po katerih se je uspeha željni režiser zgledoval. Omeniti velja tudi zelo specifičen ritem filma, ki otvori z počasnim in fluidnim uvodom, a se začne tempo, po objavi publicističnega sporočila, s pomočjo vse bolj odrezave montaže naglo dvigovati.Vsak prizor se pomenljivo preliva v drugega; ne le scenarij, pomensko sledi tudi gibanje kamere. Takega smisla za tempo ni bilo v filmih opaziti vse od začetkov pionirja Meliesa, katerega stil sta kasneje razvila tako Griffith kot Eisenstein, a se je navedena odlika ob pojavu zvoka izgubila (razen nekaterih redkih izjem, kot so Busby Berkelyevi muzikali in Disneyeve risanke).

V podobnem smislu film pooseblja vrnitev k ekspresionizmu , ki se kaže v eksternalizaciji čustev in idej skozi simbole in tehniko. Sicer ni to pripovedno sredstvo nikdar povsem izumrlo, a v takem smislu ga nismo bili deležni od nemih filmov Murnauja in Hitchcockovih začetkov, kjer zaspana osvetlitev, različni nenaravni koti, velika distanca med oddaljenimi karakterji pričajo o čustveni malodušnosti, ki se kažejo tudi v spreminjanju okolice. Wellesu se tu sicer pozna neizkušenost in popolna svoboda dela, saj določene tehnike uporablja skorajda prepogosto, kar občutno popravi v prihodnjih filmih, kjer  so njegovi prijemi veliko manj grobi, bolj dodelani in subtilni.

We never lost as much as we made.

Če že želimo reči, da je bil film za kakšen ključen segment revolucionaren, lahko to zagotovo trdimo za področje modernih filmskih biografij. Četudi je tudi režiser večkrat ponovil, da Kane ni resnična oseba in film kakopak ne sodi v ta žanr, a samo strukturiranje njegove življenjske poti, začenši z zaključkom njegovega življenja, ki ga spoznamo skozi prizmo javne osebe kot jo vidijo mediji, gledalcu pa se šele kasneje v flashbackih razkrije resnična zgodba z vsemi pekočimi podrobnostmi, je bila takrat do mere nekaj novega. Takšno bazo so nato prevzeli Lawrence of Arabia, Gandhi in še številne druge biografije v naslednjih 40 letih. Največ podobnosti, ki se tikajo oddaljenega antagonista, ki ga kasneje film povsem zrelevantizira sta dve leti kasneje prevzela Michael Powell in Emeric Pressburger v The Life and Death of Colonel Blimp.
 

Naj se obregnem še ob igralske kreacije, ki so pripomogle k visoko kvalitetnemu izdelku. Prednjačita predvsem Orson Welles in Joseph Cotten (ki se je po Kaneu popolnoma izgubil v tretjerazrednih filmih kot je bil npr. Lady Frankenstein). V vlogi Thatcherja je zanj precej neobičajno vlogo odigral George Coulouris. Poleg izvrstne dramaturgije je bila ključna režiserjeva odločitev, da končno presojo o dobroti lika prepušča gledalcu. Meja med črnim in belim je ves čas zabrisana, k Kaneovi dvojnosti ter karizmatičnosti pa dodatno pripomore nedorečen konec, ki ne razpolaga z običajnim klišejem, ki gledalcu pomaga, da v navalu na koncu vendarle odkrito simpatizira z naslovnim likom.

Mr. Kane was a man who got everything he wanted and then lost it. Maybe Rosebud was something he couldn't get, or something he lost. Anyway, it wouldn't have explained anything... I don't think any word can explain a man's life. No, I guess Rosebud is just a... piece in a jigsaw puzzle... a missing piece.

Četudi je Welles mnoge stvari zgolj znova obudil, končni izdelek še danes deluje tako fascinantno kot daljnega leta 1941, ko je Wellesu uspel nepričakovan eksperiment v neznanih vodah.  Z Mankiewiczem sta scenarij zasnovala kot serijo fragmentov, nekronoloških spominov, kjer vsak prizor ključno pripomore k globljemu razumevanju karakterja.  Fotografija Grega Tolanda, ki elaborira uporabo za tiste čase dokaj neznanega fokusa, kjer je vse, kar zavzema okvir izostreno, daje filmu svojevrsten značaj, ki spominja na poznejši francoski New Wave.  In tudi po vseh teh letih ne more nobeno mnenje, nobena kritika, ocena ali recenzija spremeniti občega mnenja o tem prelomen izdelku in posebni avri, ki jo oddaja. Ameriški filmski institut ga je kar dvakrat v roku enajstih let razglasil za najboljši film vseh časov, kar je zgolj eden izmed mnogih dosežkov s katerimi se ta umotvor lahko pohvali. Izvrsten izdelek, prava lekcija obrtniške stroke in sedma umetnost na vrhuncu, kjer pooseblja resnično bistvo snemanja filmov, ki je danes večinoma izgubljeno.

10/10