Submarine (2010)

IMDB

Vsake toliko časa nas angleška produkcija obdari s kakšnim provokativno-izvirnim ter z značilnim angleškim humorjem začinjenim izdelkom, ki s svojo tipsko noto in  arbitrarnostjo največkrat ponudi ne le kvalitetnejši, temveč tudi precej bolj humoren film; sploh v primerjavi z večino formuliranega šodra, ki nam ga studii izza luže dostavljajo kot po tekočem traku. Tudi tokrat preprosta premisa o mladostniškem odraščanju, puberteti, prvih, večinoma srcelomnih romancah, načetih družinskih odnosih in socialni distanciranosti, ponuja mnogo več, kot se sprva zdi. Četudi so v vsakdanjem življenju lucidni, alienacijski, boemski in eskapistični mladostniki bolj izjema kot pravilo, ta bistveno pogostejši arhetip najdemo tako v literarnih delih kot tudi na velikih platnih. Znani konvencionalni atribut zopet srečamo v odličnem prvencu Richarda Ayoadea, v formi Oliverja Tatea (Craig Roberts), malodušnega, romanesknega, svetoboljnega in hkrati simpatičnega najstnika, ki nas s pomočjo (za gledalca precej satirične) prvoosebne naracije,  ki prezentira docela subjektiven pogled na okolico in dogajanje, popelje čez 97 minut tega stiliriziranega in ekstravagantnega filma. Osvežujoč debi obetavnega režiserja Ayoada (širšemu občestvu še najbolj poznanega po seriji The IT Crowd) in producenta Bena Stillerja (pozorni ga bodo ujeli v majhni cameo vlogi) bazira na istoimenski bukvi Joea Dunthorna in nas s skladno s predlogo popelje v osemdeseta leta prejšnjega stoletja (kar film dodatno potencira z zornimi koti kamere in radikalno fotografijo) v Swansea, Wales, malo mestece, ki prisrčni intimni zgodbi priskrbi dovtipov polno kuliso (sicer skozi prizmo industrijskega okolja, docela nezromantirizirano, temveč povsem naturalistično in realistično).  

My mother is worried I have mental problems. I found a book about teenage paranoid delusions during a routine search of my parents' bedroom.

Dokaj nenavaden ton filmu doda neobičajen protagonist, ki je tako absorbiran v svoj notranji monolog, da se kljub neprestanemu dogajanju zdi, da je večino časa bolj opazovalec kot dejanski udeleženec. Kot Bud Cort v legendarnem Harold and Maude (na katerega povrh vsega Roberts še fizično spominja), se utaplja v vrsti mentalnih projekcij; v spominu tako nehote ostane prav njegova fantazija o lastnem pogrebu, o emocijah med vrstniki, ki bi jih ta dogodek sprožil, pri čemer vlogo distanciranega mladostnika samoumevno zamenja za  vlogo najpopularnejšega medvrstniškega osebka. Da je stvar še zanimivejša se hitro razkrije, da tudi Oliver ni ravno definicija dobrote in sočutja, kar interakcijo in podporne like še dodatno ožarči.

S svojo vsakodnevno uniformo in skoraj metodičnim oblačenjem je Oliver žrtev lastne predramatizacije ( hkrati ves čas asociira na Dustina Hoffmana iz umotvora The Graduate), tako si na primer zaželi, da bi njegovo razburljivo življenje (to v glavnem sestoji iz dveh poglavitnih ciljev; prvič umiriti svoje pubertetniške hormone, tudi na rovaš prvega spolnega odnosa in drugič poustvariti ljubezensko iskro med oddaljenima staršema, materjo Jill (Sally Hawkins) in očetom Lloydom (Noah Taylor), kronično depresivnim biologom, ki mu ni uspela kariera TV komentatorja) ves čas spremljala televizijska ekipa. Sicer se osrednji lik izkaže za presenetljivo inteligentnega (in hkrati simpatično pretencioznega), meddrugim tako svojemu dekletu Jordani Bevan (Yasmin Paige) predlaga ogled Dreyerjeve neme mojstrovine The Passion of Joanof Arc in branje romana The Catcher in the Rye ter filozofskih razprav sociologa Nietzscheja. Dinamiko para (predvsem začetno dominanco Jordane) je zanimivo opazovati, predvsem kako se s časoma poglablja ter razvija, neizkušenost protagonista pa botruje številnim komičnim momentom, ki proti koncu vse bolj nakazujejo neizpodbitno dejstvo, da vsled svoje emocionalne nezrelosti nikakor ni kos težavnim trenutkom, ki jih prestaja njegovo dekle. Četudi je njuno neobičajno razmerje rahlo prikrita metafora za upor proti običajnim romantičnim klišejem, izdelek vseeno uspešno predstavi intenzivnost čustev obeh mladostnikov. Lik tako počasi pomensko spoznava težo svojih dejanj in resnično veličino ter krhkost raznoterih občutij.

Well, you know, I thought it would be nice to get some mutual interests... now that we've had sex... other than spitting and setting things on fire.

Poleg osrednjega para pozitivno preseneti tudi izredno plastična in kompleksna prezentacija Oliverjevih staršev, katerih projekcija je daleč od običajnih klišejev, s katerimi imamo v žanru ponavadi opravka. Vlogo očeta odlično poosebi Noah Taylor, ki v docela tragičen lik vnese zadostno količino humorja. Prav Taylor je v mlajših letih odigral vlogo odraščajočega mladostnika v dveh poznanih avstralskih filmih The Year my Voice Broke ter Flirting. Oliverjeva mama, ki se omamljena z željo po kvalitetnejšem življenju obrne h rahlo klišejskemu sosedu (kar sin hitro opazi (kakopak pa razpoko v zakonskem življenju, po zaslugi zapomljive metode, opazi že mnogo prej)) je vnovičen primer poglobljene karakterizacije.

Četudi do mere inovativen ter originalen, se film subtilno pokloni številnim, malce ekstravagantnim izdelkom ter filmarjem kot so Wes Anderson, Mike Leigh ali Woody Allen, katerega skeč ima Oliver nad posteljo. Na slednjega spominja predvsem utopična in na trenutke prozorna urbana romanca, ki jo Ayoade s pravilnim ravnovesjem med čutnostjo, dramo in subsidiarnim občutkom za tempo ohrani na pravi resonančni stopnji. A četudi film s svojo majhnostjo in izogibanjem običajnih klišejev kriči po vseh prvinah indie komedije, je avtentični izvor navdiha ustvarjalcev pri produkciji nemogoče spregledati; vpliv prezentacije na substanco so namreč  povsem nespregledljivo črpali iz francoskega novega vala. Vse od uvodne špice in naslovnih tablic z velikimi črkami ter kričečimi barvami, ki so bile značilne za auterja Godarda, do stilirizirane drznosti glavnega junaka, prekomernosti samozavedanja in rahlo ekscentričnega protagonista.  K izkušnji pridoda arbitrarna fotografija Erika Wilsona, glasbena spremljava Andrewa Hewitta (ki jo dopolnjujejo odlične pesmi Alexa Turnerja, vokalista indie rock skupine Arctic Monkeys). 

Sicer film ima nekaj pomanjkljivosti; predvsem zavoljo narativne konsistentnosti ter koherentnosti v drugi tretjini;zaradi nepotrebne podzgodbovne niti začne trpeti predvsem komedijantska plat, pri čemer je treba poudariti, da film določenih stvari nikakor ne doreče . A kljub vsemu je to izjemno simpatičen in tehnično dodelan low budget film, predvsem po zaslugi zapomljive prve tretjine in posrečenega zadnjega prizora, skorajda primerljivega z legendarnim zaključnim prizorom Johna Pierra Leauda v Truffautovem The 400 Blows. Submarine bo tako ostal v spominu predvsem kot izjemno uspešen indie film, ki se ne boji mešati pristnega humorja, prvinskih čustev in resnejših življenjskih dogodkov, pri čemer ne pozablja na karakterizacijo in dramaturgijo. 

8/10