Lockout (2012)

IMDB

Nič ni narobe s filmi, ki se očitno poslužujejo sredstev umotvorov B kategorije. Lockout, mešanica znanstvene fantastike, akcijskega filma in futurističnega slasherja, ima svoje momente  (zavoljo sijajnega Guya Pearcea) in se s slabšim proračunom niti ne obremenjuje. Karizmatični protagonist je gonilo precej preproste, dvodimenzionalne in enoznačne fabule ki se zanaša predvsem na igralske sposobnosti avstralskega zvezdnika. Niti povprečna akcija, ne režija in tempiranje akcijskih sekvenc ne bosta ostali v daljnem spominu, saj kljub zadostni količini substance film peša, ko na zaslonu umanjka osrednji lik, ki skozi prizmo vznesene in sebe polne osebe še najbolj spominja na kakšnega Johna McClanea ali legendarnega Snake Plisskena.

Oh, come on. People love me. Just ask your wife.

V letu 2079 je bivši Ciin agent Snow (Pearce) vsled nacionalne izdaje in krive obsodbe zoper umora najboljšega prijatelja (ki je konkurenčnim silam želel prodati zaupne podatke), obsojen na hyper spanje na zloglasnem vesoljskem zaporu MS-One. Medtem se hči predsednika Emily (bleda Maggie Grace) odpravi v taisti zapor, zavoljo določitve kriterijev pogojev življenja in aksiološke neznanke, ki se tiče vpliva zamrznjenega stanja obtožencev na njihovo mentalno stabilnost. Med intervjujem z upravnikom se pripeti pobeg, pri katerem izstopa predvsem dementni ter psihotski Hydell (Joseph Gilgun znan iz Harry Browna), ki izpusti preostale obtožence (meddrugim tudi lastnega brata Alexa (Vincent Reagan, Troy) in ekipo vključno s predsednikovo hčerko, vzame za talce. Snowu tako kot idealnemu kandidatu ponudijo alternativo: rešiti hčerko v zameno za oprostilno sodbo. Snow se kljub začetnemu nerganju, ki ga odmakne od forme stereotipnega heroja, strinja; a tudi sam ima še dodaten skrit motiv, s katerim bi se uspešno okoristil. Po prihodu na zapor ga pričaka pravi pekel, srdit eksploitacijski boj z zaporniki, pri katerem mu poleg Emily pomaga še skrivnostna Shaw (Lennie James). Četudi osnovna premisa izveni klišejsko, so pozitivna plat zvona predvsem dialogi in zabavne enovrstičnice, ki oživijo ob odlični Pearcovi (Memento, King's Speech, The Hurt Locker, The Count of Monte Cristo, L.A. Confidential) predstavi. Slednji igra namreč tako doživeto, da se dela ostalih igralcev enostavno ne vidi. Njegov karakter, ki je v osnovi konvencionalno stiliriziran popelje na novo raven, saj simpatetičnost lika kuje iz njegove gizdalinskosti. Prava mešanica časti, narcisoidnosti, mačističnosti, nonšalantnosti in karizmatičnosti, oblikujejo ikoničen lik, ki je na videz nezaupljiv in gnosološko vprašljiv.

Debitantska režiser ter pisec Stephen St. Ledger in James Mather sta v sodelovanju s cenjenim francoskim režiserjem ter producentom Lucom Bessonom navdih za naslovni izdelek iskala v številnih podobnih filmih. Premisa o osamljenem, zadrtem heroju, ki v skrajno sovražno naperjenem okolju rešuje hčerko ameriškega predsednika asociira predvsem na klasiko Escape from New York, s ščepcem pridiha Gattace. Vesoljski zapor spominja na ZF triler Geoffa Murphya Fortress 2 Re-entry s Christopherejm Lambertom v vlogi zapornika v strogo varovanem, nadrealističnem zaporu 26 tisoč milj nad zemeljskim površjem. Arhetip protagonista bo mnoge tako spomnil tudi na franšizo Die Hard, katere velik oboževalec je tudi Besson, ki se lahko pohvali s projekti The FifthElement, The Transporter, Taken in La Femme Nikita.

Don't flatter yourself. I don't like anybody.

Naracija se niti ne poizkuša izogniti številnim bližnjicam in nelogičnostim, pri čemer se trudi zgodbovne luknje zakrpati s prepričljivo karakterizacijo in dramaturgijo. Klišejev kar mrgoli, a se jih film ne sramuje, temveč se z njimi odkrito postavlja; ustvarjalci si niso delali nikakršnih iluzij; zabavna akcijada je vse, na kar sledeč odvrtek cilja. Slednja filozofija se opazi tudi pri posebnih učinkih, ki so sila povprečni in risankasti. Tehnična stran filma namreč služi povprečni zgodbi in v nobenem segmentu ne izstopa. Film je po duši skorajda nizkoproračunski izdelek, ki bi navzlic efektom verjetno skandiral direktno iz dvd prodajaln, če ga ne bi rešila izjemna dramaturgija in veliko imena. Tako namesto filma, ki bi bil bolj kot ne izguba časa, dobimo zadovoljiv izdelek, ki ima dosti pomanjkljivosti, a nekatere izmed teh uspe obrniti v svojo korist. Rezultat je solidna akcijada, ob ogledu katere se gledalec ne dolgočasi.

5/10

Easy A (2010)

IMDB

Easy A je nedvomno ena originalnejših in zanimivejših komedij zadnjih let. Prebrisana, kontroverzna, podkrepljena z odlično dramaturgijo (predvsem s strani mlade vzhajajoče zvezde Emme Stone). Četudi so ponavadi komedije, katerih premise se tikajo raznih srednješolskih zdrah vse prej kot huronsko zabavne, je Easy A redka izjema in verjetno najboljši predstavnik žanra po Mean Girls iz leta 2004. Sicer je glavna premisa konvencionalno osnovna in glede na strukturo ter obnašanje današnje mladine skorajda presimplistično naivna, a film ima na subtilnejši ravni dosti povedati o težavah informacijske dobe in s tem hkrati učinkovito prezentira slavni rek, da ima laž kratke noge. A prav karizmatičnost in energija glavne protagonistke, s pronicljivo zasnovo filma in nevsakdanjo ter zelo posrečeno komiko, kažeta veliko željo ustvarjalcev narediti poseben izdelek, ki bo gledalcu ostal v spominu tudi po izhodu iz kinodvorane.

The rumors of my promiscuity have been greatly exaggerated.

Četudi je malce nelogično, da bi bil karakter z izgledom Emme Stone tako neopazen s strani moške populacije, da ga nebi našel niti Google Earthe, je zgodbovni zaplet, v katerega se zamota predobrovoljen osrednji lik (z nemalo pomoči agresorske prijateljice) dokaj svež. A bolj kot sam scenarij je pomembna prezentacija, ki je glavni atribut izdelka. Film namreč v vsakem prizoru posebej izžareva poseben patos in simpatično prikupnost. Olive Penderghast (Stone) je preprosta, sofisticirana punca, ki živi v boemski anonimnosti, dokler jo lastna, sprva nedolžna laž o izgubi lastne nedolžnosti s fiktivnim starejšim študentom, ne postavi na radar celotne šolske skupnosti. Novica se razširi kot ogenj, podkrepi jo še dejanje usmiljenja, ko Olive zavoljo gejevskega prijatelja in njegovega ugleda v družbi, zaigra spolni odnos. Govorice o uslugi se razširijo, sploh ko Olive ekskluzivno izjemo zamenja za ustaljeno prakso. Zgodba ni manipulativna in nemetodično pokaže neizhodnost karakterja, ko ta napačne stvari počne z dobrim razlogom.

Referenc na pop kulturo, tehnologijo in reciklaže številnih drugih umotvorov je nemalo, a film nikdar ne preseže meje dobrega okusa in ostane kratkočasno zabaven do samega katarzičnega konca. Zgodbovna nit (tudi po zaslugi koherentnega, po izvirnih poglavjih razdeljenega scenarija) teče organsko, neprisiljeno, kar učinkovito realizira suverena režija Willa Glucka. Film prevzame idejo za naslov ter substrat za številne asociacije iz dela Nathaniel Hawtthorne Škrlatno pismo, pri čemer Olive spominja na glavni lik romana Hester Prynne, ki jo s strani družbe, zaradi prešuštva, zadane infamija

Večino prizorov ukrade Emma Stone ( s sledečo predstavo, ki jo je postavila med vidnejše igralke, je nedvomno vrgla rokavico številnim režiserjem). Nedvomen občutek za komičnost in izrazna ter situacijska komika kažeta skorajda utečen igralski talent, ki bi ga pripisali marsikateri starejši igralki. Po drugi strani se ne boji povzeti neodločnosti karakterja in (subtilno) slednje spremeniti v lepo število pikrih enovrstičnic in zabavnih scen.

A is for Awesome.

Filmu pomaga tudi prepričljiva dramaturgija nepozabnih stranskih vlog, ki so resda klišeji, a so predstavljeni tako simpatično, da gledalca prevzamejo do konca. Stanley Tucci in Patricia Clarkson sta odlična kot Olivina starša, razumevajoča, huronsko zabavna in zanimiva, njuna  interakcija s hčerko pa je nekaj najbolj običajnega in neprisiljenega. Omeniti velja še idealnega profesorja angleščine, ki ga s pravo mero ironije, satiričnosti in duhovitih dialogov, igra Thomas Haden Church. Lepo je videti tudi Malcolma McDowella v vlogi ravnatelja,  Amando Byrnes kot lucidno versko zanesenjakinjo (v spominu ostane tudi njen oče) ter Liso Kudrow v vlogi rahlo histerične socialne delavke.

Easy A je brez vsakršnega dvoma osvežujoča najstniška komedija, s sicer ne ravno zakupljivo premiso, ki jo zasenči z lepim številom komičnih prizorov ter simpatično karakterizacijo, pri čemer ostane Emma Stone v spominu tudi po ogledu.

7/10

Green Zone (2010)

IMDB

Ocenjevanje dela režiserja zna biti na trenutke nadvse kočljiva zadeva. Večja je možnost, da soliden režiser močan scenarij pretvori v fenomenalen izdelek, a pravega mojstra je potrebno iskati med izdelki, ki bazirajo na nadvse povprečni predlogi, a jih zna mož na najbolj vročem stolčku, med filmsko produkcijo pretvoriti v sila gledljiv in zabaven izdelek. Po takšnih kriterijih režiser naslovnega vojaškega trilerja Paul Grerngrass sodi med najustvarjalnejše delujoče filmske režiserje.

It is not for you to decide what happens here.

Četudi njegov naslednji pacifistično - kritični projekt po zaključku trilogije o Jasonu Bournu ne deluje prav nič drugače kot posredno nadaljevanje le te (z izjemo manka karizmatičnega in zanimivega glavnega protagonista oz. bolj konfuzne naracije). Tehnično gledano lahko film brez najmanjšega dvoma obravnavamo kot idejnega naslednika dobičkonosne trilogije, četudi je filmu vsebinsko bližji United 93. Matt Damon igra pripadnika vojaških sil, ki se sredi iraške vojne trudi poiskati resnico o obstoju orožja za masovno destrukcijo. Film se skozi akcijsko prizmo trudi odpreti ničkoliko zanimivih dejstev o iraški vojni, radikalno se obregne ob vprašanji absurdnosti in legitimnosti ter se na subtilni ravni pronicljivo obregne ob provokativne vojne dovtipe.

Royu Millerju (Damon), efektivnemu vodji militaristične skupine, nikakor ne uspe najti trdnih dokazov o obstoju kakršnegakoli kemičnega orožja; po številnih vojaških manevrih ostane namreč praznih rok. Pozornost mu ukrade vprašujoč vir obveščevalnih podatkov z imenom Magellan, ki ga sumi tudi analitik Cie Martin Brown (vedno prepričljivi Brendan Gleeson), ki posledično z Millerjem združi moči. Na proti se jima postavi predstavnik Pentagona Clark Poundstone (Greg Kinnear), ki ne želi, da bi se razkrila prava resnica za obveščevalnim programom. Premisa na prvi pogled še najbolj spomina na zaplet katerega izmed vrste vojaških trilerjev Toma Clancya, pri čemer poskuša z arbitrarnim suspenzom in kaotično akcijo, prekriti zanemarljiv karakterni lok in nekonsistentno alegorično formo.

At least tell me how it happened. How does this happ... how does someone like you write something that's not true? Tell me.

Prav uboga karakterizacija je namreč eden izmed glavnih problemov tega trilerja, pri čemer Miller predstavlja klasični kliše akcijskega junaka z neizrazitim, nejasnimi ambicijami in nejasno motivacijo. Četudi je kritika vojne jasno izražena in je razplet za malce boljšega poznavalca razmer na bližnjem vzhodu znan, osnovna premisa ponuja osvežujočo kritiko patriotizma, zato je škoda, da je forma ključnega preobrata malone antiklimatična. Film prav tako načne vprašanja stagnacije družbenega konsenza, subsidiarne razčlovečenosti domačih prebivalcev (nepozabno jih v vlogi Freddya predstavlja Khalid Abdalla) in vladavine režima Al Rawija, ki ga ameriški marinci skušajo strmoglaviti. Scenariju Briana Helgelanda (Robin Hood, MysticRiver, Man on Fire, Bourne Supremacy) manjka prave substance in avtentičnega prikaza plastičnosti vojne situacije, ki bi izdelek postavila nad stopnjo povprečne nedeljske zabave.

Čeprav film preveva močno protivojno sporočilo, je izdelek najboljši ravno v akcijskih sekvencah. Zdaj že znan dokumentaristični način snemanja iz roke, ki je postal ključna prvina režiserja, tresoča kamera in hitri, na trenutke skorajda konfuzni montažni rezi, predstavijo gledalca na sredino dogajanja, energičnost ter tempo pa kar sijeta iz zaslona. Četudi se določene alegorije in povezave ponujajo same, film nažalost oslabijo scenaristične luknje in nerazvitost stranskih karakterjev, kjer gre vpleteni talent (Amy Ryan, Jason Isaacs) v nič. Škoda da določene moralne komplekse ne obravnava resneje in vojne, ki bazira na preprosti laži ne prikazuje bolj provokativno. Režiser ponudi kratkočasen, z akcijo napolnjen izdelek, ki se sicer ne more kosati z drugim in tretjim delom Bournove trilogije, a ponudi cinematičen izdelek s čudovito fotografijo vojnega Bagdada in realističnimi vojnimi sekvencami, ki poskrbijo, da gledalec na inferiorno zgodbovno nit pozabi.

6/10

Top Gun (1986)

IMDB

Nostalgija v ravno pravšnji meri je fina stvar, a redki so filmi, ki v gledalcu vzbudijo toliko različnih, tako pozitivnih kot negativnih občutenj. Top Gun, ikona osemdesetih in hkrati eden najprepoznavnejših filmov nasploh, je izdelek, ki je Toma Cruisa izstrelil v igralsko stratosfero in se po definiciji do potankosti ujema z vsem, kar predstavlja produkcijo Jerrya Bruckheimerja (v katero je po možnosti vpleten še Simpson). Izjemno glasen, dih jemajoč, atmosferičen, mačističen in kljub ubogi zgodbovni niti, ki je skorajda lucidno predvidljiva, izjemno privlačen za številne gledalce (predvsem pa za žensko občinstvo, čemu le, khm), ki so se z arhetipskimi, rahlo klišejskimi karakterji poistovetili in vzljubili film, ki je kmalu po premieri doživel huronsko topel sprejem. Navkljub ogromni ljubiteljski bazi je akcijsko-romantični aviatorski spektakel do današnjega dne vidno načel zob časa. Tudi če niste videli slavnih Hot Shoots, kjer je svoj talent kazal Charlie Sheen, boste siraste karakterje in over-the top nerealne ter skorajda satirično smešne akcijske sekvence (ki bi se danes kot češnja na torti prilegali kakšni viokoproračunski holivudski parodiji), le stežka jemali resno.

You don't have time to think up there. If you think, you're dead.

Pete Mitchell (vlogo, ki so jo zavrnili Nick Cage, John Cusack, Robert Downey, Jim Carrey ter John Travolta, je dobil takrat 24 letni Tom Cruise, vroč po filmih Legend in Risky Business) je nadebudni pilot ameriških zračnih sil s partizanskim nadimkom Maverick. Skorajda nekonvencionalno oddaljen in zaradi nezmožnosti ekipnega dela alienacijski karakter, ki se s kolegom Gooseom (Edwards) znajde sredi tekmovanja priznane vojaške šole za prestižni naziv najboljšega pilota, Top Gun. A Maverickov nonšalanten odnos, ki v sosledju s spomini na nesrečno usodo njegovega preminulega očeta botruje številnim težavam, ki še zdaleč niso zgolj letalne narave. Zaplete se tudi v tvegano razmerje z inštruktorico Charlie (osebo nesrečnega imena (ki je kakopak več kot namerno) je izvrstno upodobila Kelly McGillis). Da je zalogaj še večji poskrbi naduti Ice (Kilmer, ki prvotno filma ni želel posneti, saj se mu je zdel preveč plehek, a ga je v to prisilila vnaprej podpisana pogodba.) Mavericka tako čaka spopad s tekmovalno konkurenco, a hkrati tudi lastnimi strahovi.

Verjamem, da ni človeka, ki vsaj v določenem kontekstu ne bi slišal za Top Gun; bodisi z bogato fotografijo in fluidno kamero obogatenimi letalskimi sekvencami (ki so sicer vsled kratkih montažnih rezov nemalokrat precej konfuzne), bodisi očitnim in neizpodbitnim homo-erotičnim nagnjenjem, ki doživijo vrhunec v slavni odbojkarski sceni, ki je ob zmrdovanju moškega občinstva, posebno priljubljena pri pripadnicah ženskega spola. Dokaj solidna je dramaturgija, kjer poleg takrat vzhajajočega Cruisa izstopa predvsem Tom Skerritt, v vlogi izkušenega vojnega veterana Viperja.  Dobro deluje predvsem interakcija in kemija, ki privre na plan v drugi polovici, ko zgodbo očarljivo in dih jemajoče ponese izven prizme pozabljivega enodimenzinalnega akcionerja. Glede na njegovo radikalno pacifistično ozadje, je precej ironična in zato omembe vredna vloga Tima Robinsa (Merlin). Igralski magazin dopolnjujeta Meg Ryan in Anthony Edwards.

I feel the need... the need for speed!

Simplistična naracija nas popelje čez sila preprosto in predvidljivo zgodbo, ki ji manjka prave substance in je, ne le v formi glavnega zapleta in razpleta, temveč tudi ozirajoč na subtilnejše narativne niti, izrazito metodična.  Filmu ponagajajo tudi precejšne scenaristične luknje, nepravilnosti in nelogično obnašanje nekaterih likov. Četudi je glavna romanca najstniško naivna, v okviri filma deluje presenetljivo nemanipulativno in nemoteče. Tehnična stran, kasneje vse bolj mtv-jevsko naperjenega režiserja Tonya Scotta (mlajši Ridleyov brat; Crimson Tide, Man on Fire, Deja Vu) je za takrat minorni proračun (16 milijonov dolarjev, film je samo v ZDA priskrbel 179 milijonov dohodkov in še dodatnih 83 v videotekah) udari na pozitivno noto (med snemanjem se je meddrugim zgodila nesreča, v kateri je umrl kaskader Art Scholl), težave med produkcijo pa so bile več ali manj nenehne. Scott je bil med snemanjem odpuščen kar trikrat. K sreči bi takšno ravnanje studijskih šefov povzročilo nastanek čistega škarta, a zgodilo se je ravno obratno.

Ob izidu je film požel nemalo navdušenja. Videni klišeji, ki jih film rad obrača, patriotski dialogi, nerealni zračni manevri, nevarne količine testosterona, ikonična glasbena podlaga Harolda Falterneyerja  (Danger Zone, Take my Breath Away, s svojima skladbama sta konkurirala tudi kanadski roker Bryan Adams in Bruce 'The Boss' Springsteen) so takrat dostavili brezmožganski popkorn izdelek, ki je med mladežjo povzročil pravo evforijo (beležili so večodstotni porast rekrutov na letalski smeri). Nerealna in pokroviteljsko zromantizirana podoba, ki je vključevala znane reference: Ray Ban očala, pilotsko usnjeno jakno, Kawasaki motor, se je vtisnila v spomin in je še danes velik del asociacij v zvezi s slavnim filmom.

Top Gun kljub spogledovanju z  resnimi vojaškimi dramami ne sodi med vernejše vojaške filme in si kategorizacije v slednji žanr kratkomalo ne zasluži. Razlika med kvalitetnimi in zgolj popularnimi filmi je po pravilu ogromna in le sčasoma, po poteku nekaj let, lahko določen projekt vidimo v pravi luči. Čeprav je Top Gun bombastičen film, ki se ga dandanes ne bi sramoval niti Michael Bay, je v osnovi to film preteklosti. Evforija je brez dvoma neponovljiva in le Cruiseu, ki je pred kratkim dokončno zavrnil vlogo v nepotrebnem nadaljevanju, se imamo zahvaliti, da tega vnaprej obsojenega izdelka Hollywood ne bo realiziral. Nekatere stvari je pač bolje pustiti v preteklosti. Sploh filme (kot naslovni Top Gun), ki se tam neizmerno bolje znajdejo.

6/10

Hugo (2011)

IMDB

Orson Welles je slavno pripomnil, da je cineastična izkušnja razburljiva kot najboljša vožnja z vlakom in ponuja prav vse kar si vsak otrok (ali otroška duša) lahko želi. Precej pomenljivo, saj je prelomni film bratov Lummiere prezentiral ravno to. Hugo je brez dvoma eden najčarobnejših filmov, kar jih je kdaj prispelo na velika platna. Takšen uspe s prepričljivo prezentacijo brez nadnaravnih ali fantastičnih elementov. Zadnji film Martina Scorseseja je globok, izjemno oseben, eleganten, emocionalen in veličasten v poklonu kinematografične magičnosti ter zgodb filmskih soustvarjalcev. Na prvi pogled se morda zdi, da je malone brezhibna tehnična izvedba, ki je filmu prislužila lepo število zlatih kipcev, glavni atribut filma, a ravno v zgodbi leži pravo pravcato presenečenje.  

I'd imagine the whole world was one big machine. Machines never come with any extra parts, you know. They always come with the exact amount they need. So I figured, if the entire world was one big machine, I couldn't be an extra part. I had to be here for some reason. And that means you have to be here for some reason, too.

Četudi je osnovna forma Huga otroški film, je to izdelek, ki je nujen ogled vsakega pravega ljubitelja sedme umetnosti. Scorsese, (ki se je najprej proslavil s filmom TaxiDriver, nadaljeval z odlično športno dramo Raging Bull, kontroverznim Last Temptationof Christ, pa mafijskimi dramami Goodfellas, Casino, Gangs of New York, TheDeparted in trilerjem Shutter Island)  je posnel film, v katerem lahko vsak gledalec najde nekaj zase. Tako otrok, ki se mu bo film zdel preprosto zabaven, kot odrasel cineast; to mu omogoča izjemno kompleksna naracija izdelka, ki tako umsko razsvetli kot čustveno zadane. Scorsesejeva ljubezen do filmov se kaže za nedvoumno, izdelek preplavljen z raznimi artističnimi pokloni, trivialnimi podatki ter dobro mero nostalgije, pri čemer tako zasnova kot subplot razkrivata skorajda pol-biografsko filmsko poslastico.

Hugo Cabaret je sirota, ki živi v skritih predelih natrpanega pariškega železniškega terminala. Vsak dan navija ure, poskuša ubežati nadzorniku (Cohen) in z višin opazuje vsakdanje življenje ter interakcijo najrazličnejših ljudi, ki jih vsakodnevna pot vodi čez natrpano, a prijetno postajo Gare Montparnesse. Že dihjemajoča uvodna sekvenca, ki brez neumestnega voice-overja, mojstrsko predstavi ključne like, njihovo interakcijo, subtilno dogajanje na postaji ter prepričljiv portret naslovnega protagonista, je poglavje zase. Minimalistična zgodba (predvsem prva polovica) napolnjena z barvitimi avtentičnimi karakterji, ki izžarevajo poseben patos, skozi preprosto (a substance polno) zgodbo izžareva obilo subtilnega simbolizma. Hugo, ki se preživlja večinoma s krajo hrane in ostalih potrebščin, skuša popraviti starega pisalnega robota, katerega popravilo je začel njegov oče (Law) pred tragično smrtjo. Verjame, da mu bo avtomat ob ponovnem zagonu zaupal zadnje očetovo sporočilo in vsaj minimalno omilil čustveni primankljaj. Prav lastnik trgovine z mehanskimi igračami (Kingsley), ki zaloti Huga pri kraji, mu ponudi, da z redno vadbo izboljša svoj talent, pri čemer kmalu postane jasno, da prodajalec skriva mnogo več slavne preteklosti.

Georges, you've tried to forget the past for so long, but it has caused you nothing but unhappiness. Maybe it's time you tried to remember.

Lastnik trgovine je namreč sam Gerorges Melies, legendarni filmar, eden izmed pionirjev filmske umetnosti, ki obubožan verjame, da je njegova zapuščina izgubljena in da so bili njegovi filmi uničeni med svetovno vojno. Osramočen in pozabljen se skuša alienizirati od vizije strastnega filmofila, ki brsti v mladem Hugu. Sir Ben Kingsley ujame čar filma in z odlično dramaturgijo zadane bistvo. Kakovostna predstava svetobolja, žalosti, ljubezni in požrtvovalnosti se skladno z razvojem zgodbe vse bolj spreminja, kar je opazno ne le pri podobi, temveč tudi pri samem karakterju..

Na drugi strani rahlo razočara Sacha Baron Cohen kot postajni inšpektor. Četudi na začetku doda humoren element (predvsem zaradi umetne noge ter posledičnega Sizifovega lovljenja mladega protagonista) in skorajda zapolni vlogo kot glavni protagonist, kaj kmalu zavoljo osamljenosti in bolečine, ki ga oblikuje, spoznamo, čemu takšen karakterni lok. Nekatere njegove enovrstičnice so resda na mestu, a navkljub temu Cohen v vlogi oprezujočega inšpektorja nikdar ravno ne zasije, a film tudi z njegovo pomočjo poda svoje sporočilo. Ni slabih ljudi, le osamljeni in ranjeni ljudje, ki čakajo, da jih topli odnosi in hkrati filmska katarza znova razsvetli in poveže.

Tudi Hugo je zanimiv karakter sam po sebi. Večinoma dokaj malodušen, redko beseden, pasiven in emocionalen. Asa Butterfield (The Boy in Striped Pyjamas), ki precej igralskega dela opravi že z očmi (kar film večkrat izpostavi), je v vlogi sirote brez dvoma odličen, saj pokaže talent, ki kot za šalo prekaša veščene kakšnega starejšega igralca. Sicer ga zasenči nadarjena Chloe Grace Moretz, v vlogi Isabelle, Meliesove vnukinje, ki je po pravilu strastna bralka in hrepeni po pravi avanturi. Hugu poda prijateljstvo in tako potrebno družbo, sam pa jo popelje na nepozaben ogled klasike Harolda Lloyda Safety Last (sceni visenja z ure, se režiser še posebej pokloni). Moretzova je v prizorih z Aso, ko navdušenja nad filmom ne moreta skrivati, izjemna, četudi z rahlo čudnim angleškim naglasom (kar je skorajda tradicija Scorsesejevih francoskih likov). Podporna zasedba je ravno tako dostojna, vloge odigrane s pravo mero gušta, s strani staroste Christopherja Leeja, vedno solidnega Raya Winstonea, Emily Mortimer, Frances de la Tour in Richarda Griffithsa.  Svet železniške postaje, kot ga vidimo skozi oči Huga, je poln raznoraznih vibracij, magične estetike in kljub dejstvu, da se film večino časa dogaja na postaji, ostane svež do samega konca.  

Maybe that's why a broken machine always makes me a little sad, because it isn't able to do what it was meant to do... Maybe it's the same with people. If you lose your purpose... it's like you're broken.

Zelo konsistenten scenarij Johna Logana lepo služi vizualizaciji; na začetku zastavljene niti racionalno poveže, napolnjen z metaforami (dualizem pokvarjenega avtomata ter Meliesa) sproščenimi in tekočimi dialogi, situacijsko komiko in dobra karakterizacijo, nedvomno opravičuje knjižno predlogo (The Invention of HugoCabret) po kateri je film nastal.

Glavni atribut je nedvomno Martin Scorsese (ki se na kratko v filmu pojavi v vlogi fotografa), ki je kot kaže za sledeč odvrtek našel svojega notranjega otroka. Fluidna kamera, igriva režija, spretna montaža, izjemna kompozicija, predvsem pa imaginarna vizualizacija so prvine, ki ostanejo z nami, ob glasbeni spremljavi Howarda Shorea (LOTR), tudi po ogledu.

Njegova ljubezen do filmov se odraža na vsakem koraku. Film je namreč napolnjen s pokloni filmski umetnosti, pri čemer ni noben vsiljen, tudi oživitev karakterja in slave Gerogesa Meliesa (ki jo v resničnem življenju ni nikdar dočakal ter tako pozabljen umrl od oči javnosti)  je predstavljena izjemno, vključno s prikazom snemanja nekaterih njegovih izdelkov.

Neprisiljen CGI, prava mera uporabe posebnih efektov, čudovita kostumografija, scenografija in predvsem dihjemajoča fotografija Roberta Richardsona poustvarijo večplasten svet, ki je učinkovit tudi v nemotečem 3D, pri čemer s svojo željo po tehnični dovršenosti in naprednosti rahlo asociira tudi na zgodnja dela Meliesa. Celo legendarno A Trip to the Moon konventira v 3D efekt; nepompozno in pronicljivo, kot bi najverjetneje odobraval tudi Melies sam. Celoten film, kjer v barvni paleti prevladuje zlata, preveva občutek nadrealistične slikarske umetnine, ki na poseben način idealizira realnost. 

If you've ever wondered where your dreams come from, you look around... this is where they're made.

Hugo je pol-biografsko primerljiv tako s Scorsesijem in Mereilesom, kot s Hugom, ki skorajda poleti ob začudenju in navdušenju ob kino izkušnji. Tudi zvok projektorja, ki ga takoj nedvoumno in rahločutno prepozna Melies, je subtilno slišen ob Hugovih spominih. Hugo je nedvomno film s srcem. Poln upanja in prečudovitih scen. Magičen in tak da uspe brez nepotrebnega cinizma, ironičnosti ali kakršnihkoli kontroverznih potez. Film poln izobražujoče trivie, ki je tako dober, da bi lahko legendarni režiser (pa k sreči ne bo) z njim kariero tudi pomenljivo zaokrožil in zaključil. Čarobno. 

9/10

The Cabin in the Woods (2011)

IMDB

Tale izjemno ostra, satire polna grozljivka, ni le eden najvidnejših predstavnikov žanra, temveč z osvežujočo kvaliteto obračanja klišejev, sodi med najprijetnejša filmska presenečenja letošnjega leta. Scenarist Josh Whedon (Buffy, Angel, The Avengers) in režiser Drew Goddard (Cloverfield, Lost), sta nedvomno pokazala pravo mero odštekanosti, inteligence, provokativnosti in samo-ironije, ki botruje svežemu izdelku, ki gledalca, v nasprotju z večino današnjih grozljivk, ne poneumlja in namesto že videnih stvari ponudi presenetljiv žanrski obrat, ki hkrati razburi in zadovolji.

Podobno je želel storiti že leta 2002 valižanski režiser Marc Evans, a je bil njegov izdelek My Little Eye, precej krivično spregledan, tako s strani občinstva kot kritikov. Kot vplivna faktorja se tu ponujata še dva britanska umetnika Clive Barker in Douglas Adams, oba nagnjena k dekonstrukciji žanra z mešanico znanstvene fantastike in grozljivke, pri čemer je bil vedno opazen poudarek na skorajda preroških idejah, ki so zaznamovale celoten ton njunih filmov.  

They have to choose what happens in the cellar. Yeah, we write the game as much as we have to but in the end, if they don't transgress they can't be punished.

Zgodba filma je bila med produkcijo varovana do te mere, da je skorajda spominjala na kakšen projekt Christopherja Nolana, a ravno misterioznost, katere rezultat je konvencionalna zgodbovna struktura, postavi izdelek na drugo raven. Sicer dokaj preprosta premisa se proti koncu razkrije za presenetljivo kompleksno, zgodba o Hadleyu (Whitford) in Sittersonu (Jenkins), ki sta glavna krivca za vse težave študentske skupine, ki se znajde sredi smrtonosne igre v koči sredi gozda (kar prav naključno spominja na eno izmed mnogih tipskih značilnosti teen slasherja) pa je polna simbolike in pop-kulturne kritike, ki brezkompromisno skritizira produkcijo žanra v zadnjem času. Prepričljiva dramaturgija in dobra karakterizacija, ki namerno stereotipno oblikovane like priljubi gledalcu,  dodatno podkrepita kup socioloških paradigm o pokvarjeni morali, psihotski odtujenosti ter izprijenih poskusih (ki jih je odlično predstavil že triler Das Experiment). Skozi prizmo groteskne in nadrealistične fotografije, fluidne kamere ter spretne montaže so Hemsworth, Williams, Franz, Connollyeva in Hutchinsonova več kot solidni in kot nevedni študentje povsem verjetni, dobro spisana interakcija izkušenega Whedona pa dogajanje le še dodatno podkrepi. Četudi lahko njihove karakterje opišemo kot preproste arhetipe najstniških grozljivk (flegmatični komedijant, rahlo zmedena, a prikupna blondinka, urejena, prijetna punca), scenarij po zelo subtilni poti zavrže predvidevanja gledalca, ki se tičejo predvsem vprašanj, kdo mora umreti prvi in na kakšen način ter kateri izmed likov bo svojo pogibel storil na najbolj nekonvencionalen način, kar najbolj izven konteksta preproste logike in njegovega karakterja. 

A prav satirična zasnova, ki še najbolj spominja na razne komične parodije iz zgodnje kariere Petra Jacksona (Brain Dead) ali na katerega izmed Raimovih umotvorov (The Evil Dead, Drag me to Hell), tale film odmakne od žanrskih arhetipov in učinkovito realizira ciljno sporočilnost. In točno to, kar je sorodni Scream leta 1995 storil za tako imenovane slaherje, zdaj Whedon poskuša storiti za žanr najstniških grozljivk in predramiti stagnacisjki trend, ki zadnja leta ta žanr označuje. Z edino razliko, da mu slednje od sorodnega izdelka uspe precej, precej bolje.

Asociacije in metafore vsled podobnosti med povprečnim gledalcem in nadzorniki preizkusa se ponujajo same, medtem ko zgodba arbitrarno obrača klišeje in predvsem na črno-humoren način prezentira nekatere vnaprej determinirane in ponavadi neumestne stebre podobnih filmov, predvsem s pomočjo nedoločene grožnje, ki se v skladu z delovanjem likov, skladno spreminja. Izdelek dejstvo izkoristi za poklon najrazličnejšim grožnjam iz filmske zgodovine, pri čemer uspe delovati svež. Ustvarjalci skorajda preroško pokažejo slabosti žanra in se obregnejo ob nekritičnega gledalca, ki je glavni potrošnik in hkrati radikalno ponujajo odgovor za nov preporod, pri čemer uspejo ostati zabavni in ne žaljivi.

Kot sem že dejal, idejna zasnova je faktor, ki močno vpliva na učinkovitost še tako elementarnih elementov pa naj si bo to grozljivka ali komedija. Nažalost Kočo v gozdu prav ideja, ki ironično povzroči, da izdelek izstopa iz povprečja, na koncu tudi rahlo razvrednoti (kot tudi precej tehničnih nedorečenosti, čeprav so te verjetno narejene namerno). Kompleksnost, pokloni in za lase privlečeni zapleti/razpleti (kjer izstopa predvsem skorajda preroški, a žal preambiciozen in nepotreben zaključek) bodo tale izdelek odmaknili od očesa večine gledalcev. Kljub vsemu je namenjen predvsem ljubiteljem žanra, saj bodo le ti ujeli ves homeage in resnično razumeli, kaj so želeli ustvarjalci s kritiko žanra v resnici doseči.

7/10

Prometheus (2012)

IMDB

Vse od prve, omembe vredne novice o začetku pred-produkcije preddela legendarnega Aliena pa tudi zavoljo vseh novic, ki so sledile o izdelku, ki so ga sprva poimenovali Paradise, kasneje pa preimenovali v Prometeja, je bilo večini filmofilov kristalno jasno, da je eden najpričakovanejših projektov letošnjega leta, dvorezen meč. Ridleyu Scottu, mojstru vizualiziranja in kompozicij, ki se na eni strani vrača k franšizi in žanru, ki ga je proslavil, čemur je ključno pridodal ves pomp okrog izvrstne internetne kampanije, klimatičnih in suspenzivnih predfilmov, konkurira legendarna, znanstveno fantastična grozljivka, ki sodi med anale vsakega pravega cineasta. Z leti je serija, navkljub Cameronovemu akcijskemu nadaljevanju Aliens, doživela klavrn konec, predvsem zavoljo antiklimatičnega in precej nezadovoljivega četrtega dela Alien: Resurrection, ki je ironično ubil originalno franšizo, da pomilovanja vrednih poskusov združevanje dveh monstrumov v Alien vs. Predator filmih, ki so še nadalje zmrcvarili legendarni serial, niti ne omenjam. Zobato definicijo neizrekljive groze, švicarskega ustvarjalca psihotskih, mehansko organskih pošastnih stvaritev H.R Gigerja (ki je svetoval tudi pri Prometeju), so infamično razvrednotinili in s tem naslovnemu preddelu (ki sicer po čisti definiciji to ni), naložili ogromno balasta na ramena. Po ogledu se razkrije, da malce preveč.

Film se nedvomno spogleduje z resnejšimi temami, ki nam jih znanstvena fantastika lahko ponudi. Začrtana smer se razkrije predvsem v pomenljivi uvodni sekvenci, polni alegoričnih vprašanj, vizualne estetike in življenjskih metafor. 'Kdo nas je ustvaril? Kaj je spodbudilo nastanek prvih celičnih organizmov?' so vprašanja, ki so gonilo zgodbovne strukture in hkrati mečejo konvencionalno primerjavo z grškim mitom o Prometeju. Film si zastavi nemalo filozofskih eksistenčnih vprašanj, a na vse niti ne odgovori, temveč mnogo prepušča nadaljevanjem in gledalčevi domišljiji.

A king has his reign, and then he dies. It's inevitable.

Leta 2093 se znanstveno plovilo Prometej odpravi na misijo proti planetoidu poimenovanem LV 223, ki se nahaja v sistemu Zeta 2 Reticuli, kamor jih privede odkritje arheologinje Elizabeth Shaw (Rapace) in antropologa Charlieja Hollowaya (Green), ki verjameta, da je bila človeška rasa ustvarjena s strani nadinteligentnih nezemljanov imenovanih Inženirji. Poglavitna fundacija misije, katere cilj je poiskati dokaz o našem izvoru, je Peter Weyland (Pearce). Korporacijo na misiji predstavlja hladna Meredith Vickers (Theron) in android David (Fassbender), plovilo pa pilotira flegmatični kapitan Janek (Elba). A ko posadka začne z raziskovanjem notranjosti skulptur na omenjeni luni, se ji niti ne sanja, da ji je namenjena pogibel na najrazličnejše načine in ne srečanje z radoživimi nezemljani.

Film je bil najprej mišljen kod direkten prequel, a si je Scott (sprva je bil projektu zapisan le kot producent) zavoljo možnosti nadaljevanj in začetka novega seriala (katerega bi lahko v nasprotju s prvotnim tudi kontroliral, saj so ga producenti po Alienu neslavno odpisali in za nadaljevanje najeli Jamesa Camerona), premislil. Scenarij je najprej napisal nadarjeni pisec ZF projektov Jon Spaihts, a ko je beseda o prequelih prenehala teči, je bil najet pisec serije Lost in nadaljevanja Star Treka, Damon Lindelof, ki je zgodbi dodal novo mitologijo, skrivnosti ter poglobljeno ozadje o 'vesoljskih jahačih'.

Četudi prenekateri filmi, katerih rdeča nit zgodbe in sredstvo za pripovedovanje le-te je skrivnost in nje odkrivanje, ponavadi antiklimatično podležejo končnemu preobratu, ki čez cel film po pravilu odmika gledalčeve oči od trenutnega dogajanja, tokrat premisa o iskanju odgovorov ustreza Prometejevi strukturni naraciji, saj gledalca spodbudi k razmišljanju. Ni dvoma, Prometej pridoda zanimivo ozadje originalu (in precej več kot zadnji štirje filmi) in odgovori na marsikatero zastavljeno vprašanje, a v soskladju zastavi ravno toliko novih, pri čemer mnogi obvisijo v zraku. Konec sicer dobesedno kriči po nadaljevanju in ni ravno katarzičen, pri čemer je glavna slabost zasnove preambicioznost in na trenutke nelogični, neumni zapleti ter klišejske bližnjice, ki fantastiki takega kova ne pritičejo.

The search for our beginning could lead to our end

Alien je ironično uspel predvsem, ker je bil v osnovi zastavljen kot nizkoproračunski B film. Stal je nekaj manj kot 8 milijonov dolarjev (Prometej okrog 150) in je navdušil predvsem s subtilno družbeno kritiko, pristnimi liki,  in njihovo interakcijo ter počasno pomenljivo estetiko, ki je gradila na vesoljski grozi. Pri Prometeju je po drugi strani že od začetka jasno razvidno, da stavi na bolj direktno, bombastično podajanje fabule (ki zelo spominja na Lovecraftovo štorijo At the Mountains of Madness), ki bolj kot razsvetli gledalca na koncu šokira in zmede, tudi na rovaš raznih neumnosti v scenariju. Nelogično, neprofesionalno in nekoherentno obnašanje članov posadke (Milburn, Fifield), nekateri elementi, ki se trudijo šokirati pa pritičejo B-slasherju, slaba karakterizacija in posledično nerazviti (predvsem stranski) liki ter manjše scenaristične luknje, ki rahlo pokvarijo izkušnjo. 

Po drugi strani izstopa predvsem vizualna plat filma (če odštejemo animiranke in Avatarja, si upam trditi, da je tole izdelek, ki najbolje izgleda v 3D tehniki); dizajni H.R Gigerja, konceptualni pokloni izvirniku, dih jemajoča fotografija in prefinjena mešanica pravih kulis, CGI efektov ter animatronike izdelku dodajo pravo mero atmosferičnosti, napetosti in groze. Noomi Repace izstopa kot Elizabet Shaw (moti le nestanoviten angleški naglas), ki kot naivna, upanja polna znanstvenica, ki je vržena v neizprosni tok dogodkov, močno odstopa od možate Ripley. Šov pa popolnoma ukrade Michael Fassbender, ki kot brezdušni in radovedni android David, zasenči ostale v vsakem kadru posebej. Ustvari namreč popolno mešanico robotske shrljovosti, vprašljive samo-eksistence, alienacijske interakcije in pristne nemoralnosti, ki še dodatno postavlja na tehnico paradigmatično vprašanje o osnovi njegovega karakterja, ki pomenljivo asociira na Hala iz Kubrickove Odiseje in na Lawrenca Arabskega (iz filma, ki je njemu najljubši). Prav navidezna človeškost in na drugi strani hladnokrvna robotskost Vickersove (tudi odlična Charlize Theron), ob dodatnem razkritju dodata novo pomenljivost alegorični zasnovi.

Big things have small beginnings.

Scottu sicer ne uspe poustvariti magične čarobnosti originala (kar je bilo tudi naivno pričakovati), a kljub temu je to film, ki zastavi precej pomenljivih, eksistenčnih in filozofskih vprašanj in gledalca spodbudi k razmišljanju, saj je navsezadnje skozi nenadkriljivo vizualno prizmo, navkljub na trenutke konfuznemu scenariju, kratkočasen izdelek in hkrati zelo soliden predstavnik izumirajočega žanra.

7/10 

(Kot sem zgoraj jasno navedel, film mnogo vprašanj pusti odprtih, a različne teroije so že preplavile medmrežje. Tole je ena, katere analiza gre resnično globoko. Beri na lastno odgovornost, seveda po ogledu filma).
Teorija