Nostalgija v ravno pravšnji meri je fina stvar, a
redki so filmi, ki v gledalcu vzbudijo toliko različnih, tako pozitivnih kot
negativnih občutenj. Top Gun, ikona osemdesetih in hkrati eden najprepoznavnejših
filmov nasploh, je izdelek, ki je Toma Cruisa izstrelil v igralsko stratosfero
in se po definiciji do potankosti ujema z vsem, kar predstavlja produkcijo
Jerrya Bruckheimerja (v katero je po možnosti vpleten še Simpson). Izjemno
glasen, dih jemajoč, atmosferičen, mačističen in kljub ubogi zgodbovni niti, ki
je skorajda lucidno predvidljiva, izjemno privlačen za številne gledalce
(predvsem pa za žensko občinstvo, čemu le, khm), ki so se z arhetipskimi, rahlo
klišejskimi karakterji poistovetili in vzljubili film, ki je kmalu po premieri
doživel huronsko topel sprejem. Navkljub ogromni ljubiteljski bazi je akcijsko-romantični
aviatorski spektakel do današnjega dne vidno načel zob časa. Tudi če niste
videli slavnih Hot Shoots, kjer je svoj talent kazal Charlie Sheen, boste siraste
karakterje in over-the top nerealne ter skorajda satirično smešne akcijske
sekvence (ki bi se danes kot češnja na torti prilegali kakšni viokoproračunski
holivudski parodiji), le stežka jemali resno.
 |
| You don't have time to think up there. If you think, you're dead. |
Pete Mitchell (vlogo, ki so jo zavrnili Nick
Cage, John Cusack, Robert Downey, Jim Carrey ter John Travolta, je dobil takrat
24 letni Tom Cruise, vroč po filmih Legend in Risky Business) je nadebudni
pilot ameriških zračnih sil s partizanskim nadimkom Maverick. Skorajda
nekonvencionalno oddaljen in zaradi nezmožnosti ekipnega dela alienacijski
karakter, ki se s kolegom Gooseom (Edwards) znajde sredi tekmovanja priznane
vojaške šole za prestižni naziv najboljšega pilota, Top Gun. A Maverickov
nonšalanten odnos, ki v sosledju s spomini na nesrečno usodo njegovega preminulega
očeta botruje številnim težavam, ki še zdaleč niso zgolj letalne narave.
Zaplete se tudi v tvegano razmerje z inštruktorico Charlie (osebo nesrečnega
imena (ki je kakopak več kot namerno) je izvrstno upodobila Kelly McGillis). Da
je zalogaj še večji poskrbi naduti Ice (Kilmer, ki prvotno filma ni želel
posneti, saj se mu je zdel preveč plehek, a ga je v to prisilila vnaprej
podpisana pogodba.) Mavericka tako čaka spopad s tekmovalno konkurenco, a
hkrati tudi lastnimi strahovi.
Verjamem, da ni človeka, ki vsaj v določenem
kontekstu ne bi slišal za Top Gun; bodisi z bogato fotografijo in fluidno
kamero obogatenimi letalskimi sekvencami (ki so sicer vsled kratkih montažnih
rezov nemalokrat precej konfuzne), bodisi očitnim in neizpodbitnim homo-erotičnim
nagnjenjem, ki doživijo vrhunec v slavni odbojkarski sceni, ki je ob zmrdovanju
moškega občinstva, posebno priljubljena pri pripadnicah ženskega spola. Dokaj
solidna je dramaturgija, kjer poleg takrat vzhajajočega Cruisa izstopa predvsem
Tom Skerritt, v vlogi izkušenega vojnega veterana Viperja. Dobro deluje
predvsem interakcija in kemija, ki privre na plan v drugi polovici, ko zgodbo
očarljivo in dih jemajoče ponese izven prizme pozabljivega enodimenzinalnega
akcionerja. Glede na njegovo radikalno pacifistično ozadje, je precej ironična
in zato omembe vredna vloga Tima Robinsa (Merlin). Igralski magazin dopolnjujeta
Meg Ryan in Anthony Edwards.
 |
| I feel the need... the need for speed! |
Simplistična naracija nas popelje čez sila preprosto
in predvidljivo zgodbo, ki ji manjka prave substance in je, ne le v formi
glavnega zapleta in razpleta, temveč tudi ozirajoč na subtilnejše narativne
niti, izrazito metodična. Filmu ponagajajo tudi precejšne scenaristične
luknje, nepravilnosti in nelogično obnašanje nekaterih likov. Četudi je glavna
romanca najstniško naivna, v okviri filma deluje presenetljivo nemanipulativno
in nemoteče. Tehnična stran, kasneje vse bolj mtv-jevsko naperjenega režiserja
Tonya Scotta (mlajši Ridleyov brat; Crimson Tide, Man on Fire, Deja Vu) je za
takrat minorni proračun (16 milijonov dolarjev, film je samo v ZDA priskrbel 179
milijonov dohodkov in še dodatnih 83 v videotekah) udari na pozitivno
noto (med snemanjem se je meddrugim zgodila nesreča, v kateri je umrl kaskader
Art Scholl), težave med produkcijo pa so bile več ali manj nenehne. Scott je
bil med snemanjem odpuščen kar trikrat. K sreči bi takšno ravnanje studijskih
šefov povzročilo nastanek čistega škarta, a zgodilo se je ravno obratno.
Ob izidu je film požel nemalo navdušenja.
Videni klišeji, ki jih film rad obrača, patriotski dialogi, nerealni zračni
manevri, nevarne količine testosterona, ikonična glasbena podlaga Harolda
Falterneyerja (Danger Zone, Take my Breath Away, s svojima skladbama sta
konkurirala tudi kanadski roker Bryan Adams in Bruce 'The Boss' Springsteen) so
takrat dostavili brezmožganski popkorn izdelek, ki je med mladežjo povzročil
pravo evforijo (beležili so večodstotni porast rekrutov na letalski smeri).
Nerealna in pokroviteljsko zromantizirana podoba, ki je vključevala znane reference:
Ray Ban očala, pilotsko usnjeno jakno, Kawasaki motor, se je vtisnila v spomin
in je še danes velik del asociacij v zvezi s slavnim filmom.
Top Gun kljub spogledovanju z resnimi
vojaškimi dramami ne sodi med vernejše vojaške filme in si kategorizacije v
slednji žanr kratkomalo ne zasluži. Razlika med kvalitetnimi in zgolj
popularnimi filmi je po pravilu ogromna in le sčasoma, po poteku nekaj let,
lahko določen projekt vidimo v pravi luči. Čeprav je Top Gun bombastičen film,
ki se ga dandanes ne bi sramoval niti Michael Bay, je v osnovi to film
preteklosti. Evforija je brez dvoma neponovljiva in le Cruiseu, ki je pred
kratkim dokončno zavrnil vlogo v nepotrebnem nadaljevanju, se imamo zahvaliti,
da tega vnaprej obsojenega izdelka Hollywood ne bo realiziral. Nekatere stvari
je pač bolje pustiti v preteklosti. Sploh filme (kot naslovni Top Gun), ki se
tam neizmerno bolje znajdejo.
6/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar