Jackie Brown (1997)

IMDB

Režiser Quentin Tarantino, ta  nepojmljivi filmofil, je svoje filmsko potovanje začel karseda skromno, kot navaden delavec v videoteki. Na srečo to ni bilo mesto, na katerem bi ostal za dolgo, saj je kot režiser, znan po raznoraznih poklonih, številnih alegorijah in odpuljenih likih, ki jih tako navdušujoče vključuje v svoje izdelke, že do današnjega dne ponudil lepo število filmskih poklonov, mojstrovin in svojega kroga oboževalcev, ki si jih je v letih dela zvesto nabral, k sreči še ni razočaral. Če rečem, da je eden redkih delujočih umetnikov, ki lahko posname pristen 'film o filmu', ki kot po pravilu zadovolji večino filmskih entuzijastov, ne zgrešim prav dosti. Ne le filmi, že njegova življenjska zgodba o vzponu v najvišjo klaso ustvarjalcev sedme umetnosti, je vredna cineastičnega poklona (ki ga je s filmom True Romance; ta je ohlapno temeljil prav na Tarantinovi (ki je spisal scenarij) izkušnji prodajalca v videoteki, tudi dobil).

Cut to 13 years later, you're 44 years of age. You're flying for the shittiest-little-shuttle-fucking piece of shit Mexican airline that there is.

 Tudi Jackie Brown je film, ki mu ne primanjkuje tipične tarantinovske energije. Reservoir Dogs in Pulp Fiction, dva prelomna izdelka, ki sta preoblikovala ter redefinirala celoten filmski žanr (in porušila večino dovtipov, ki se tičejo različnih žanrov in združevanja le teh), sta Tarantina dobesedno izstrelila med slavna imena filmske industrije. Ponavadi se rado pripeti, da režiser po začetnem uspehu zapade v serijo slabših izdelkov, a k sreči  je Tarantino pokazal izredno srečno roko pri izbiranju svojih filmskih projektov (seveda tudi neizmeren talent), saj njegov tretji film, ki sicer ne vključuje ekstremnih prizorov nasilja ter brutalnosti predhodnikov (uporabljene so bile le 4 vrečice krvi), nadaljuje serial odličnih izdelkov. Njegovi ljubitelji so bili sprva razočarani, predvsem zaradi odsotnosti značilnega stila (oz. bolj podrejeni stilirizaciji napram zgodbovni niti), ki je vključno z obračanjem arhetipskih karakterjev na glavo, krasila prejšnja dva izdelka. Tarantino je po nenadnem uspehu nedvomno nalašč posnel povsem drugačen film in s tem pokazal, da lahko brez kančka dvoma operira v različnih žanrih (subtilno pa nedvomno preprečil primerjavo s Šundom in Psi, ki sta žanrsko v svoji ligi). Osnovan na predlogi Elmora Leonarda Rumov Punč, izdelku kljub temu ne primakuje značilnih tarantinovskih prijemov, ki pa so tokrat malce bolj prikriti, subsidiarni. Napolnjen s prefinjenimi (tudi trivialnimi) dialogi, obilico stila, pop-kulturnimi referencami, kultno glasbeno podlago, raznimi homeagi, eksploitacijsko vizualizacijo in odlično kompozicijo kadrov, ki jo krona še mojstrska montaža pokojnega Sally Menkeja, je po drugi strani to zrelejši, bolj odrasel in uravnotežen izdelek, ki sicer ni tako radikalen, a uspe na drugih področjih. Četudi ob izidu ni doživel tako huronskega navdušenja kot predhodnika, saj se je film smatral za izrazito netarantinovskega, pa ne gre oporekati dejstvu, da se je z leti postaral kot dobro vino in danes sodi v vrh bogatega režiserjevega opusa.

Jackie Brown (Pam Grier) je 44-letna stevardesa, prisiljena opravljati umazane posle za Ordella (Samuel L. Jackson), mafijca (sicer preprodajalca orožja) s precej pokvarjenim moralnim kompasom. A med tihotapsko nalogo jo zašije gruča FBI agentov (meddrugim Michale Keaton), ki ji ob aretaciji ponudijo imperativ. V zaplet je vključenih je še 500 tisoč dolarjev, bivši kaznjenec (Robert De Niro), seksi fatalka (Bridget Fonda) in Max Cherry (Robert Forster), ki se ukvarja s poroštvom kaznjencev.

Soscenarist Roger Avary, ki je Tarantinu pomagal pri adaptiranju knjižne predloge, je sicer sodeloval tudi pri predprodukciji Šunda in Steklih psov, tokrat pa je zopet pomagal izoblikovati še enega v vrsti Tarantinovih klasik, katere glavni, presenetljivi odliki sta nerecikliranje in originalnost; ne v smislu številnih referenc ter homeagev, temveč v smislu nekopiranja Šunda in Steklih psov. Film odlikujejo tudi dobro spisani karakterji, ki ne služijo zgolj fluidnosti zgodbe, temveč kot izvrstno sredstvo, ki zgodbo filma vlečejo naprej. Drugače je dogajanja, preobratov in razkritij obilo, a iskreno je treba priznati, eno redkih težavic tegale filma, rahlo predolgo minutažo, saj se na trenutke dogajanje malce vleče.

Predstava Pam Grier, zvezdnice blaksploitacijskih črnskih kriminalk iz 70tih (Coffy, Foxy Brown, Black Mama White Mama), v vlogi zrelaksirane, premetene, enigmatične stevardese, je izvrstna, a nažalost ni povzročila novega preroda te temnopolte igralke, saj je ta kmalu po izidu filma zopet utonila v pozabo. Izstopa tudi Robert Forster (za vlogo sta se potegovala še Paul Newman in Gene Hackman), ki je obilico talenta pokazal že v MediumCool, a je kaj kmalu zašel v snemanje B-izdelkov (Alligator, Vigilante), za to priložnost pa ga je Tarantino, podobno kot Pam Grief potegnil dobesedno iz naftalina in iz njegove predstave iztisnil največ. Stalni kolaborant Samuel L. Jackson ponudi standardno veščino in energijo, četudi je njegov karakter nekoliko dvodimenzionalen. De Niro, ki tokrat igra povsem netipično vlogo, zelo karizmatičenga, nonšalantnega, boemskega lika, je odličen in nedvomno podcenjen, predvsem zaradi neizkoriščenosti njegovega karakterja. Fonda doda vizualno privlačnost in nekaj izvrstnih vrstic dialoga, pri čemer ostala podporna zasedba na čelu s Keatonom, Tuckerjem in Bowenom opravi standardno delo.

My ass may be dumb, but I ain't no dumbass.

Definitivno odrasel in najresnejši film Tarantina, ki sicer zopet ponudi obilico takšnih in drugačnih referenc, odbitih karakterjev, estetskih sekvenc, zanimivih dialogov, a tudi privlačno, koherentno zgodbo, odlično dramaturgijo in presenetljivo razvite glavne karakterje. Četudi se na ustnicah filmofilov ne znajde tolikokrat kot Pulp Fiction, Kill Bill ali novejši Inglourious Basterds, je njegova kvaliteta, kot pri ostalih izdelkih tega izvrstnega režiserja, nedvomna.

9/10

Django (1966)

IMDB

Django je nedvomno, če pustimo trilogijo (A Fistfull of Dollars, For a Few Dollars More, The Good the Bad and the Ugly) in Once Upon a Time in the West Sergia Leonea ob strani, najbolj poznan 'špageti' vestern (vestern, katerega produkcija je potekala v Italiji). Razvpitosti se imamo zahvaliti predvsem zanimivemu glavnemu karakterju, saj film v okviru žanra bistveno ne izstopa po kvaliteti, pač pa po prekomernosti nasilja, stiliriziranem montažiranju in mnoštvu vizualno močnih strelskih obračunov, ki so botrovali, da se je film za vedno zapisal med anale sedme umetnosti, kot eden ključnih za revizijo žanra.

Po eni plati so se Leonovi filmi ukvarjali predvsem z razbitjem tabujev v žanru, ki so se tikali grafičnega, nazornega nasilja, prizori so bili zato namerno zmontažirani tako, da pokažejo vse, a v osnovi je Leone še vedno zgolj nadaljeval z izhodiščno bazo, ki so jo koncem petdesetih let nakazali temačnejši vesterni (Rio Bravo, The Searchers), pri čemer so izdelki še vedno uspeli delovati kot poklon klasičnim predstavnikom žanra. Sergio Corbucci je po drugi strani želel izničiti in spreobrniti večino preostalih klišejev in žanr povsem obrniti na glavo.

If you're a coffin maker, you sure did pick a good town to settle.

Corbucci, poleg Sama Peckinpaha (The Wild Bunch) ter Leoneja, najbolj vpliven predstavnik žanra, v katerega je vstopil leta 1963 s filmom Massacro al Grande Canyon, prodor pa mu je omogočil ravno Django (istega leta je posnel še hudo nazorni vestern Navajo Joe) je vrhunec dosegel leta 1968 s filmoma The Great Silence ter The Mercenary, slednji je postal celo predmet političnih diskusij in režiserju naprtil nemalo težav. Po filmu Companeros se je umaknil iz žanra in do smrti večinoma snemal komedije, ki so bile popularne predvsem pri naših zahodnih sosedih. Njegovi filmi so polni prikritega črnega humorja, nazornega nasilja, političnih alegorij in blatnih, zamorjenih okolišev. 

Django se tako poigrava z ekstravagantno nizkimi moralnimi notami, ki se pokažejo že v legendarni uvodni sceni: Pasivnost glavnega protagonista, medtem ko mehiška tolpa zveže žensko in jo neprizanesljivo biča, je malone legendarna. Mehičane postreli druga opurtunistična tolpa, ki pa dekline ne namerava rešiti, temveč se poigrava z mislijo o živem zakopu. Šele takrat napoči trenutek, ko se naslovni, tavajoči lik vmeša v napeto situacijo. Tudi glavno mesto, kjer so zgodi večino akcije, je umazano, blatno, prašno; brezupno stilirizirano. Film je bil v nekaterih državah cenzuriran, v drugih pa je doživel celo prepoved predvajanja (npr. v Veliki Britaniji do leta 93).

You can clean up the mess, but don't touch my coffin.

Izdelek sicer pestijo določene poteze značilne za žanr, ki so umanjkale v Leonovih mojstrovinah. Na trenutke je opazna umetnost prizorišč ter kulis, občasno nepotrebno tresenje kamere, megleni montažni rezi, klišejski, nerealistični dialogi in očitna angleška sinhronizacija (v večini vesternov so ameriški igralci zasedli le najbolj vidne vloge, ostale so igrali domači igralci, ki so jih kasneje sinhronizirali; v Djangu so vsi igralci govorci romanskih jezikov). Dogajanje se z izjemo stilirizirane uvodne sekvence in legendarnega, eksistenčnega prizora, kjer Django vstopi v mesto vlečoč krsto, vleče; glavna nit izstopi šele nekje na polovici, a je na splošno metodična in ne preveč zanimiva. Četudi je večina karakterjev spisana na humoren način pa se stranski igralci večino časa jemljejo preresno. Mnogim ne bo povolji nenehna akcijska eksplotacija (obračuni v vasi, pri utrdbi, na pokopališču), zgodovinska neavtentičnost in manko sofisticiranega zapleta.

Četudi danes film na trenutke izgleda skorajda amatersko, v osnovi ni slabo narejen. Corbucci je imel dobro oko za kompozicijo, znal je zapolniti kadre in surealna, temačna atmosfera je predstavljena odlično. Za fotografijo je bil zadolžen Enzo Barboni, ki je razlog, da so okolja in narava izprani, sivi; s tem se spretno distancirajo od kostumov, maske in posebnih efektov (predvsem brizgajoče krvi), ki so kričeče barviti. V nasprotju s številnimi panoramami v Leonovih filmih,  se Django bolj osredotoča na umazani interior in zaprašene ceste. Kultna je postala tudi uvodna Bacalova pesem (nazadnje parodirana v odličnem animiranem poklonu Rangu), ki je povsem v skladu z udarnim soundtrackom.

Liku Djanga so večkrat očitali, da je v primerjavi z drugimi heroji akcijskega žanra (ki so po naravi neuničljivi in nerealno spretni), preveč klišejski in bizaren, kar se v določenih 'stand out' obračunih resnično pokaže (končna številka trupel, ki jih pusti za sabo je 138). A prav režiser je karakter namerno osnoval na herojski naravi, nenazadnje se je zgledoval po Kurosawinem Yojinbu, inspiraciji vseh špageti vesternov, ki ga je Kurosawa namerno posnel z občutkom nerealne alegorije. Tudi aluzij in preslikav na takratno Italijo v filmu mrgoli. Od osnovne socialne paradigme nižjega sloja do podob morilskih (fašističnih) tolp, ki kontrolirajo mesta, medtem ko se predstavniki gverilskih gibanj skrivajo v divjini. Dodatni pomen liku Djanga pridoda šele popolna destrukcija herojskega klišeja v Corbuccijevi kasnejši mojstrovini The Great Silence in hkrati v lahkotnejšem, a vseeno fascinantnem vesternu Companeros.

Protagonist je poimenovan po Djangu Reinhardtu, znanem ameriškem glasbeniku in igralcu kitare. Režiserjev stalni kolaborant (poleg Clinta Eastwooda, Charlesa Bronsona, Jamesa Stewarta, Johna Waynea ter Henrya Fonde najbolj prepoznaven igralec vesternov) Franco Nero, ki dramaturško karakter postavi na novo raven in s tem ponese celoten film. Njegov lik je praktično edini, ki je kakorkoli razvit in interesanten. Vlogi doda vrednost predvsem distinkcija od vloge pravega junaka v vlogo anti-heroja, kar nasprotuje tradicionalnim vrednotam. Django nosi temna oblačila, je neobrit, umazan, sebičen, včasih nesramen, pri obračunih pogosto uporablja zvijačne trike, a se navkljub vsemu vedno postavi na stran šibkejših; misterioznost karakterja, ki je razlog za njegovo prepoznavnost ter razvpitost (še večjo od Cooperjeve iz legendarnega High Noon) skoraj neposredno asoccira prav na Cormanovov Masque of the Red Death.

Čeprav je film načel čas in danes na mnogih mestih deluje ceneno, ne moremo zanikati njegovega pomena v filmski industriji ter snovi, ki so jih za Djangom obravnavali številni drugi avtorji, tako hongkongški kung-fu filmi kot Tarantino (s prizorom odrezanega ušesa, (ki naj bi ga pred izidom Corbucci kljub protestom kritikov 'pozabil' umakniti iz končnega reza) povsem direktno v Reservoir Dogs). Še danes pa filmu uspe ponuditi čisto zabavo; navsezadnje je sloves enega ključnih špageti vesternov povsem zaslužen..

Film ima zgolj eno uradno nadaljevanje (Django Strikes Again, 1987), a je meddrugim načel pravo množico takšnih in drugačni reinterpretacij, različnih imitacij, nadaljevanj, odvrtkov, remakeov (karakter so nekateri avtorji preimenovali v Ringa ali Santano, vseh filmov o takšnih ali drugačni verziji Djanga je čez 200).  Med vidnejše sodijo Django The Last Killer (67), Django dares Santana (69), Django Shoots First (74) in Django II Bastardo (69). Med zanimivejšimi velja omeniti še Takashi Miike's Sukiyaki Western Django, odštekan japonski vestern, ki je v tarantinovski maniri poklon številnim podobnim žanrskim klasikam. In če že omenjamo mojstra samega; Tarantinov Django Unchained, zgodba o osvobojenem sužnju Djangu (Jamie Foxx) in lovcu na glave, v prostem času pa zobozdravniku (Waltz), ki se odpravita po sledeh  Djangove žene, kar ju pripelje do plantaže Calvina Candia (Leo DiCaprio), prispe za božič. Scenarij obeta in od mojstra, ki bo končno posnel pravi vestern, se ne pričakuje drugega kot novo mojstrovino, polno takšnih in drugačnih asociacij na špageti vesterne. In še mimogrede. Tarantinov najljubši vestern je prav Django, kar seveda ni presenetljivo. Navkljub pomanjkljivostim gre za film, ki je žanr dodatno poglobil in ponesel na drugo raven.


8/10

Snow White and the Huntsman (2012)

IMDB

Že večkrat v zgodovini Hollywooda smo bili priča hkratni realizaciji podobnih tem in idej. Ta je letos kot kaže dosti upov položil v brezčasne pravljice, saj je tole že drugi letošnji film o Sneguljčici, k sreči mnogo boljši od pomilovanja vrednega (pri nas sinhroniziranega) Mirror Mirror. Tole je bolj fantazijska, epska, krvava, temačnejša in celokupno bolj resna adaptacija, (katere vzdušje je presenetljivo blizu originalni predlogi); mešanica Bratov Grimm Terrya Gilliama (v kateri je blestel pokojni Heath Ledger)  ter Gospodarja prstanov, a v osnovi še najbolj spominja na ATale of Terror iz leta '97.   Film se poleg vizualnega tobogana postavlja tudi z izjemno karakterizacijo zlobne, diabolične in zagrenjene kraljice Ravenne (Charlize Theron), ki Julio Roberts pusti daleč za sabo.

Oba letošnja konkurenta se pri obravnavi in opredelitvi tematske, zgodbovne snovi drastično razlikujeta. Tarsem je Mirror Mirror napolnil s čarobno vizualizacijo, kjer je izstopala predvsem Lily Collins v vlogi Sneguljčice, čeprav je splošna premisa izžarevala visoko raven antiklimatičnosti. Pri naslovnem izdelku, ki je pri interpretaciji mnogo radikalnejši pa veliko večino najboljših prizorov pripada ravno Theronovi (čeprav je na trenutke njena pantomima temeljni primer 'over-actinga' ), katere lepota zavisi od števila ljubkih služkinj in drugih lepotic, iz katerih v slogu Sommersove Mumije izsesa življenje ter lepoto. A ko ji Zrcalce razkrije, da lahko večno mlada ostane le, če zaužije srce Sneguljčice, se kraljica odloči za umor nedolžnega dekleta. Scenarij Evana Dauhterya je psihotični osebnosti kraljice namenil še največ razvoja, ozadja in motivacije za njeno ravnanje, četudi njen načrt (vključujoč zastrupljeno jabolko)  ni vzor genialnosti, temveč predvidljive klišejskosti.

Lips red as blood. Hair black as night. Bring me your heart my dear, dear Snow White.

Izdelek izstopa predvsem po tehnični strani, saj je visoka produkcijska vrednost vidna na vsakem koraku, dostojna maska in posebni učinki, kostumografija mojstra Colleena Atwooda, pri čemer se z načinom uporabe in definicijo magije (film jo parafrazira kot nekaj realistično izprijenega) rahlo zgleduje po Excaliburju. Fotografija Grega Fraserja je na trenutke dih jemajoča (scene v gozdu, prizor z vilami) in glasba se lepo vključi v dogajanje (čeprav na trenutke keltska podlaga preveč asociira na Gospodarja prstanov).  Režija debitanta Ruperta Sandersa, ki je prej režiral zgolj reklamne oglase, se krepko zanaša na podajanje vizualne plati, a včasih pozabi na dramaturgijo in boljši karakterni razvoj, kar je vidno in moteče predvsem v drugi polovici filma.

Večji problem predstavlja Kristen Stewart, tako podoba sama, ki je roko na srce inferiorna kraljičini ter predvsem manko igralskega razpona, kar je v bolj emocionalnih prizorih boleče opazno. Karakterju mankajo elementi čiste deviškosti/nedolžnosti, karizme, šarma, melosa, pri čemer je zgodbovni preobrat, ki pokaže Sneguljčico kot srdito bojevnico ob igralkinem neigranju, težko zakupljiv.  Chris Hemsworth je v vlogi lovca neizrazit, čemur ne pomaga niti nestanovitni naglas in pride do izraza le pri akcijskih prizorih, kjer srdito seklja vse naokrog, pri čemer znanec iz otroštva, zdaj pa postaven sin vojvode Hammonda, William, ki ga igra Sam Claffin, trpi predvsem zaradi slabo razvitega karakterja.

Škratje, ki sodijo k pravljici pridejo do izraza šele v drugem delu, a se večino časa, vključno z bitkami, držijo bolj v ozadju in niso ključni kot v originalni pripovedki, kar je škoda, saj se v njih preobrazijo odlični Ian McShane,  markantni Toby Jones, vedno prepričljivi Ray Winstone, pa še Brian Gleeson,  Nick Frost ter Bob Hoskins.

Filmu škodijo tudi očitne asociacije z Biblijo, recitirana molitev pa je prej nepotreben višek kot ključen moment, ki vodi v odločujočo bitko in meče nepotrebno metaforo na sorodno Narnijo. Film tare tudi predolga minutaža, saj substanca ni v skladu z več kot dvournim dogajanjem in se večkrat vleče.

Film je dostojen predstavnik fantazijskega žanra, ki sicer po kvaliteti zaostaja za LOTR-om ter The Brothers Grimm, a je boljši od letošnjega tematskega konkurenta, lanskega fiaska Red Riding Hood ter tudi predzadnjega izleta producenta Tima Burtona v ta žanr (Alice in Wonderland). Za kaj več bi bila nujna boljša karakterizacija, dramaturgija (z izjemo Theronove ter škratov) ter bolj zanimiva, globlja štorija. Glede na majhno število podobnih izdelkov ter visoko verjetnost, kjer se večina podobnih izdelkov sprevrže v čisti škart, smo lahko nad videnim, predvsem zaradi odlične vizualne podlage, epskosti  ter temačnega vzdušja vseeno zadovoljni.

6/10

Basic Instinct (1992)

IMDB

Prvinski nagon je leta 1992 postal presenetljiva senzacija in hkrati zavoljo slavne montaže vzdignil nemalo prahu. Prelomen izdelek, ki si je pred 20 leti upal pokazati eksplicitne prizore seksa, povsem direktno in za takrat običajnega gledalca šokantno, tudi vsled glavne igralke in zvezde Sharon Stone, ki je brez sramu šla do konca ter pokazala vse. 

Have you ever fucked on cocaine, Nick? It's nice.

Nazornosti, ki je botrovala, da se je film vpisal med anale, se imamo zahvaliti predvsem nizozemskemu režiserju Paulu Verhoevenu (Total Recall, RoboCop, Starship Troopers), katerega vizija je bila že v pred-produkciji jasna; kot glavni adut filma, ničesar prepustiti domišljiji gledalca. Pred začetkom snemanja je hotel še dlje, saj je izrazil željo, da bi bil to prvi mainstream film, ki bi pokazal moško erekcijo. Želja se mu sicer ni izpolnila, še več, da je film dobil R- rating, ga je moral režiser zrezati kar 14-krat. Režiserjeva verzija je na prodajalne prispela šele leta 2006, a rezultat je še danes nazoren odrvrtek, poln grafičnih prizorov in pametnih montažnih rezov, ki tudi zaradi solidnega scenarija Joe Eszterhasa učinkujejo še danes. Prizor zasliševanja, kjer Stonova ne nosi spodnjih hlačk, kar nazorno pokaže znameniti montažni close-up pa je postal legendaren že sam po sebi (sodeč po anekdoti Stonova za časa snemanja ni vedela, da bo režiser ta gib posnel, naročil ji je le naj hlačke sleče, saj motijo kontrast, v scenariju prizora namreč ni bilo.) Režiser glavno temo, spolnost v vlogi nasilja, predstavi direktno, polemično in kontroverzno. Golota, spolna namigovanja in tabu prizori sicer ponekod padejo iz konteksta, ne toliko erotičnega trilerja, temveč preproste kriminalke, saj je osnovna premisa o umoru v konstrukciji zgodbe subsidiarna in pavšalizirana (do leta '92 so v policijskih preiskavah že uporabljali DNK analizo, ki jo film popolnoma ignorira) .

Film se brez sramu ozira k različnim žanrom; tako erotičnega filma, psihološkega trilerja, filma noir, kriminalke in človeške drame, a kar dogajanje v filmu vleče naprej je očarljivost, fatalna usodnost in spolna privlačnost, ki žari iz Catherine Trammel, sicer pisateljice kriminalnih zgodb, katere zapleti in razpleti se prenašajo na njeno resnično življenje. Trammelova je osumljenka umora njenega fanta, bivšega rokerja (način umora je podrobno opisan v njeni knjigi), ki je najden mrtev, večkrat zaboden z nožem za led. Zločin vplete policista enote v San Franciscu Nicka Currana, ki ga teži problematična preteklost, ki je predmet preiskave Biroja za notranje zadeve. Raziskava ga povleče v vrtinec nepredvidljivih dogodkov, umora njegovih policijskih kolegov ter strastnega razmerja z enigmatično glavno osumljenko, saj se prvinskemu nagonu in sadomazohonistični spolni sli, nikakor ne more upreti.

Killing isn't like smoking. You can stop.

Dogajanje oživi predvsem zaradi izjemne predstave Sharon Stone, katere karakterizacija je tako energična, naelektrena in doživeta, da gledalec na ostalo dogajanje preprosto pozabi. To je predstava, ki je Sharon postavila na vrh najbolj razpoznavnih seks simbolov novodobnega filma. Čista fantazija vsakega moškega, ki je bazirala na njeni manipulativnosti, nadmoči in samozadostnosti. Podobno dober je Michael Douglas v vlogi detektiva, odvisnika od spolnosti, alkohola, tobaka in kokaina. Njuni prizori in interakcija izžarevajo posebno energijo, usodno privlačnost in nepotešljivo željo po metodični spolnosti. Podporna zasedba, ki vključuje prvenec Jeanne Tripplehorn, Georgea Dzundzo, zadnjo predstavo oskarjevke Dorothy Malone in Daniela von Bargena, solidno opravi delo in ključno pridoda k vzdušju.

Osnovni zaplet dokaj dobro služi dogajanju, a zgodba sama in misterioznost okrog osumljenke, je nezadovoljiva. Vzdušje pokvarijo predvsem akcijske sekvence, slabo posneti in za lase privlečeni avtomobilski pregoni (ki jih je Douglas, bivši dirkač posnel sam) ter nerealni, konfuzni izidi določenih prizorov (ciljam predvsem na trenutek, ko Currana zbije avto, a slednji ne pokaže nobene posledice ali drugega efekta) in ne povsem zadovoljiv razplet, izdelek stanejo statusa klasike in najvišje ocene.

Film se v marsičem zgleduje po mojstrovini Alfreda Hitchcocka Vertigo z Jamesom Stewartom in Kim Novak. Pa naj si bo to postavitev v San Francisco, sestava replik v dialogih, Goldsmithov soundtrack, ki udarja na isto noto kot glasba Bernarda Hermanna ali preprosto trud ponoviti naelektreno vzdušje, sentiment in vročičnost.

Gus: Are you a pro?
Catherine : No, I'm an amateur.

Prvinski nagon je eden izmed tistih filmov, ki bo za vedno ostal zapisan kot eden ključnih momentov filmske produkcije, prelomen predvsem zaradi direktnosti, ki jo v mainstream izdelkih nismo vajeni še danes, učinkovite režije, anekdot iz zakulisja snemanja ter nepozabne kemije med glavnima karakterjema. Čeprav se zdi, da je z leti pričakovano izgubil na kontroverznosti in udarnosti, mu vidnega mesta v filmski zgodovini ne more vzeti nihče.

8/10

Warrior (2011)

IMDB

Pisec in režiser Gavin O'Connor s filmom o borilnih veščinah tematsko nadaljuje svojo pripoved, točno tam, kjer jo je poprej pustil njegov zadnji izdelek Pride and Glory, zgodba o policistih s Collinom Farrelom in Edwardom Nortonom na čelu. Izdelek potrjuje dejstvo, da po zatonu Rockya žanr borilnih veščin doživlja renesanso, začeto z emocionalno Eastwoodovo dramo Milion Dollar Baby, ki so ji sledili še odlični Wrestler z Mickeyem Rourkeom, predlani odlični The Fighter, kjer je igralski razpon pokazal Christian Bale ter lani Real Steel, ZF zgodba o boksu, kjer so glavne zvezde ringa roboti. 

Film odlikujejo sijajne predstave glavnih akterjev, s testosteronom in emocijami nabite ter z realistično fotografijo podkovane borilne sekvence ter zgodba o načetih osebnih odnosih, ki je hkrati zgodba o odpuščanju, odrešitvi in po definiciji lepo pade v kontekst športne drame. Film je več kot dostojen predstavnik žanra, ki mu roko na srce v prvi polovici ni očitati ničesar, a kaj ko se v drugem delu prevesi v niz stokrat videnih klišejev, ki poskušajo zakrpati slabo izpeljano zaključno nit štorije, ki nam jo film želi podati.

Zgodba se zasuče okrog Tommya, bivšega marinca, ki ga lovi tragična preteklost in njegove vrnitve v rodni kraj, kjer se podvrže treningu za prihajajoči turnir mešanih borilnih veščin.  Uri ga kar njegov oče, bivši boksar in zdravljeni alkoholik. Medtem pa se Tommyev brat Brendan, bivši MMA borec, zaposlen kot učitelj, nevedoč za sodelovanje oddaljenega brata, odloči za vrnitev v ring, da bi lažje preskrbel svojo družino. Brata se morata poleg številnih nasprotnikov soočiti tudi z lastno preteklostjo in precej načetimi osebnimi odnosi. 

Karakterji so večplastni ter presenetljivo razdelani. Edgerton opravi zadovoljivo delo kot Brendan, skromen in prizemljen karakter, ki je svojo kariero boksarja žrtvoval za družino. Finančni dolgovi ga prisilijo nazaj v ring, vendar je jasno razvidno, da je ljubezen do športa, prav tako kot ljubezen do očeta, izpuhtela nekje v preteklosti. 

Na drugi strani Hardy zopet dokaže, zakaj velja za enega najbolj talentiranih igralcev generacije. Njegov osebni boj z lastnimi demoni je prikazan več kot dostojno, izžarevanje krutosti, pomilovanja in nepremišljenosti pa je skorajda perfektno.

A predstavo vendarle ukrade Nick Nolte v vlogi očeta, ki s svojo igralsko bravuro (ta mu je prislužila nominacijo za zlati kipec) zasenči vse okrog sebe. Napake iz preteklosti ga lovijo in rušijo njegovo samozavest, njegova želja po spravi z oddaljenima sinovoma pa je čustveno ustrezno gradirana. Ob treh močnih predstavah ostali karakterji kar zbledijo, a potrebno je priznati, da že v izhodišču niso spisani preveč globoko. 

Tehnična stran filma pride do izraza pri številnih dvobojih, kjer fluidna kamera (izpostaviti velja prvoosebni pogled), premeteni montažni rezi in realistična fotografija poskrbijo za ustrezno vključitev povprečnega gledalca v dogajanje. Škoda da proti koncu dvoboji postanejo klišejski, nekatere poteze nerealne, potek dvobojev in izidi le teh nekoherentni in rezultati temu ustrezno oddaljeni od stvarnosti.

You had a choice, okay. You had a choice.

Težava filma leži predvsem v klišejskosti zadnjega akta. Film tja do polovice lepo gradi na dogajanju in precej dobro koncipira tako športno kot dramsko usmerjeni del. Precejšna škoda je torej, da film ne ostane koherenten, temveč proti koncu vse bolj neodločen, katero izmed področji bi dokumentiral, pri čemer želi neskladnosti pokriti s predvidljivimi klišejskimi, pocukranimi momenti, ki filmu občutno znižajo kvaliteto. Tare ga tudi malce predolga minutaža in manko vidnejše, bolj udarnejše glasbe, ki bi pričarala kvalitetnejše vzdušje v številnih sekvencah.

Kljub temu film ponuja ogromno emocij in kvalitetno zrežirane, napete akcije. Predstave, ki nam jih ponudijo glavni igralci so odlične in film tehnično zrel. Na žalost na trenutke pozitivno občutje razblinijo nepotrebni klišeji in dokaj šibak konec, ki film oddaljijo od kultnega statusa športne drame in zgoraj omenjenih predstavnikov žanra.  

7/10

Dark Shadows (2012)

IMDB

Temne sence so film, sicer ohlapna predelava legendarne serije iz sedemdesetih, ki izgleda kot privatna zabava glavnih akterjev, teh odraslih otrok, ki so se v svoji običajni maniri namenili posneti nekaj resnično ekstravagantnega, odštekanega in čudaškega. Tole je Burtonovo osmo sodelovanje z Johnnyjem Deppom, sedmo z redno kolaborantko na platnih in ženo v vsakdanjem življenju Heleno Bonham Carter (tudi Grayson Hall, ki je ta lik igrala v originalni seriji, je bila žena Sama Halla, takrat glavnega scenarista), peto sodelovanje s Christopherjem Leejem ter drugo z Michelle Pfeiffer, ki si je vlogo pridobila z neobičajno prakso in kar sama poklicala režiserja ter se ponudila za katerokoli izmed prostih vlog.

Rezultat je dostojen in predvsem nadvse zabaven izdelek, ki deluje bolj energično od Alice in Wonderland, bolj norčavo in humorno od Charlie and the Chocolate Factory in po stilu snemanega in prezentaciji bolj spominja na katerega izmed zgodnejših Burtonovih projektov (Beetlejuice pa tudi na novejšega Corpse Bride), če seveda poleg naslovne serije izvzamemo še legendarno žajfnico The Addams Family.  Tehnično lahko v zvezi s filmom govorimo o presežkih, vizualizacija sveta je očesu prijetna, konkretno hibrid temačnosti, gotskosti in over-the-top režije, ki skupaj z bombastično glasbo Dannya Elfmana pričarajo prepoznaven, a hkrati svež osemminutni uvod in nadaljevanje filma.

Fifteen, and no husband? You must put those child-bearing hips to good use, lest your womb shrivel up and die.

Glavni protagonist Barnabas Collins v 18. stoletju zlomi srce Anglelique Bouchard, ki ga zaradi ljubosumnosti prekolne in spremeni v vampirja, nato pa naščuva prebivalce Collinwooda, da ga ujamejo ter zaprejo v krsto. Splet okoliščin povzroči, da se dve stoletji kasneje zbudi iz spanca, a kmalu ugotovi, da se je večina prej poznanih stvari, drastično spremenila.

Film precej dobro ujame duh sedemdesetih, z vsem kar je dobro ali slabo vred. Humor, ki izvira predvsem iz Barnabasovega nepoznavanja novega sveta (LesVisiteurs deja vu), najprej poskrbi za nekaj huronskih sekvenc, a se kasneje utrudi in zabrede v področje klišejev ter že videnega. Nasplošno je ton filma presenetljivo humoren, kreacija Deppa ter črna komedija, ki je bila v seriji precej bolj subtilna, sta v prvi polovici glavni gonili filma. Scenografija, kostumografija ter maska so na visokem nivoju, temu primerna je vizualizacija, ki pa predvsem ob nekoliko prebarvitih prizorih sedemdesetih pusti nekaj grenkega priokusa.

Johnny Depp je v vlogi vampirja odličen ter dokaj svež, Michelle Pfeifer bolj kot ne statira, Chloe Moretz je v vlogi slabe punce zdaj že standardno odlična, Jack Earle Haley ter Helena Bohnam Carter pa sta dodaten humorni doprinos konstruktu zgodbe. Škoda, da so ti stranski karakterji nerazviti, omejeni na zgolj eno ali dve gonili in daleč od dobre karakterizacije. Poleg Barnabasa izstopa predvsem Eva Green v vlogi zlobne čarovnice, ki dogajanju doda potrebno energičnost, melos, usodno privlačnost ter subtilno srhljivost, čeprav na trenutke njena usodna zaljubljenost deluje nekoliko patetično. Omembe vredni sta še cameo vlogici staroste Christopherja Leeja in Alice Cooper.

You may strategically place your wonderful lips upon my posterior and kiss it repeatedly!

Težava je predvsem zadnji tretjina filma, zgodbi zmanjka zaleta ter prave substance, dogajanju pa prave koherentnosti. Problem leži predvsem v scenariju, saj se slednji nikakor ne more odločiti ali bi bil gotska srhljivka ali čudaška črna komedija z manjšo količino patosa, kar botruje slabo uravnoteženi zgodbi in razvoju likov. Škoda je, da se film preveč zanaša na črni humor (ta je sicer na nivoju), ker slednji v zadnjem delu vidno umanjka in se ne zgleduje po seriji, ki je temeljila na globjih karakterjih ter gotski srhljivosti.

Temne sence so predvsem zabaven film, tu ni najmanjšega dvoma. Znova imamo na platnu pravega vampirja in ne tiste omembe nevredne emo krvosese iz Twilighta. Film označuje uspešno sodelovanje stalnih sodelavcev, čeprav se ne približa triu mojstrovin, ki sestoji iz Edwarda Scissorhandsa, Ed Wooda in Sweeneya Todda. Edina škoda je, da se niso bolj približali predlogi ter izboljšali koherentnost, karakterje, razvoj zgodbe in njeno namembnost. Potreba po odštekanosti in čudaškosti se je po ogledu sicer malce zmanjšala, a misli že tavajo v prihodnost k neizogibnem vprašanju. Kaj nam lahko Depp ter Burton ponudila v prihodnje?

6/10

The Dictator (2012)

IMDB

Sacha Baron Cohen je nazaj. Eden redkih igralcev, ki se požvižga celo na metodično igranje in se (predvsem za lastno filmsko produkcijo) povsem potopi v katerega izmed svojih drugih jazov, sicer likov, ki jih je za krajše skeče v Da Ali G Showu osnoval že pred začetkom novega stoletja. Diktator je film, ki se mu roka avtorja nedvomno pozna, saj v osnovi ponuja še več tistega, kar smo videli v Brunu, Boratu in Ali Gju. Manko napredka v konstruktu zgodbe in njeni sporočilnosti ter pomakanje izvirnosti pri skečih je bilo opazno že pri Brunu, a slednje tokrat prerase v večjo težavo. Film zopet dostavi mešanico nagnusnosti, ofenzivnosti, krutega humorja in znova hodi po robu kot britev ostre naracije. Škoda le, da se slednji posveti v preveliki količini in pozabi na to, da je njegov primarni namen gledalca zabavati.

Is there any way you could lend me some money? Maybe... 20 million dollars?

Osrednji lik je diktator, general Aladeen, ki je na čelu fiktivne severnoafriške 'republike'. Ko na plan privrejo informacije o njegovih poskusih z jedrskim orožjem, je pozvan pred svet Združenih narodov, z namenom pojasniti pomen svojih dejanj. A v New Yorku pride do izdaje in stvari se drastično zapletejo. 

Karakter bazira na množici resničnih diktatorjev (najbolj očiten je kakopak Gadafi), pri čemer njegova osebnost še najbolj spominja na percepcijo o diktatorjih,  ki jo ima običajen prebivalec modernega sveta in ni nič več kot dobro izoblikovan kliše. Rasizem in seksizem sta seveda del formule.

Cohen si je v preteklosti pri filmskih izdelkih privoščil že bolj ali manj vse. Tudi najbolj pekoče družbene tabuje in sporne pripetljaje je obračal in gledalce poskušal nasmejati s prizori incesta, posilstva, antisemitizma, rasnih kritik in drugih spornih tem. Naj povem, da me  s prenosom Borata in Bruna na filmsko platno v preteklosti ni ravno navdušil. Odkrito priznam, da nisem ljubitelj te vrste komike (pa sem kot človek liberalen in pogoltnem marsikaj). Ta je namreč provokativna in večkrat žaljiva do naključnih udeležencev skečev. (Ob ogledu le teh, si ne morem pomagati in preprosto ne misliti, kako bi ravnal sam, če bi se znašel sredi podobnega dogodka, kar ponavadi botruje občutku nelagodnosti, ki je zgolj še en razlog, da mi njegovi poskusi šal ponavadi niso smešni.) V Diktatorju poskuša predvsem s še večjo provokativnostjo, ki je razlog, da gre njegova okusnost večkrat čez rob, sploh ob prizoru rojstva na začetku in sceni z odrezano glavo. Pri prejšnjih projektih sem spoštoval in hkrati občudoval tehnično stran filma in predvsem konstruiranje ter izvedbo samih skečev. Diktator tokrat takšno zasnovo umakne in se ne trudi z (mo)dokumentarističnim montažiranjem prizorov, zato bolj spominja na kakšno parodijo, komedijo (glavna nit je tokrat izrazitejša, a koherentnost ne pomaga, saj je sporočilnost minimalna)) in tokrat ponudi veliko jasnejšo zasnovo, ki se odraža v povečani fluidnosti dogajanja na platnu. Humor še vedno ostaja isti in deja vu efekt bo v določenih prizorih pogost, saj se film jasno spogleduje s svojim predhodnikom Boratom. Le da je bil Borat karakter, s katerim je povprečen gledalec lažje simpatiziral, tokrat  pa karakterizacija služi zgolj črnemu humorju, ki pa ne doseže cilja in v svoji bizarnosti dokončno propade ob koncu, ki poskuša osrednji lik približati gledalcem in s tem pustiti končno sporočilo vredno razmisleka. Večina stvari je prežvečenih, že videnih, za boljšo komičnost bi bilo potrebno dodati predvsem pri sami vsebini in konstrukciji šal, ne le na povečani spornosti, ki ponuja zgolj poceni smeh.

Film sicer ima nekaj svojih momentov. Svetla točka je soundtrack, ki je plod dela Errana Cohena, Baronovega brata in nekaj šal je zastavljenih pošteno. Določne povezave ter primerjave diktatorstva z ZDA se ponujajo kar same in so naravnost odlične. In čeprav sta karakterja Bena Kinglseya ter Anne Faris zgolj karikaturi, ki jima manjka osebnostnega razvoja, igralca svoje delo opravita z odliko. Seveda je precej odvisno, kaj od filma gledalec pričakuje. Sam sem upal, da bom od Cohena dobil svež izdelek (morda po kontroverznosti celo nekaj nalik Chaplinovi satiri The Great Dictator) in z njim več subtilnega humorja, satire, sporočilnosti ter ironičnosti. Ni dvoma, film ima svoje momente in ljubitelji Cohenovega humorja se bodo nedvomno zabavali, a kaj ko je ob pogledu na njegovo delo, predvsem na izdelke pred velikim prodorom na filmska platna jasno, da zna in zmore mnogo, mnogo več.

5/10