Sociable

torek, 17. julij 2012

The Amazing Spider-Man (2012)

IMDB

Stvaritev najbolj famoznega Marvelovega superheroja datira v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, njegova posrečena in priljubljena pojava pa je do današnjih dni preživela nešteto adaptacij v različnih medijih, od grafičnih romanov, bolj ali manj posrečenih televizijskih animirank, ne ravno kvalitetnih video iger pa vse do upodobitev na velikem platnu. Osmislitev osrednjega karakterja stripovske hiše s strani Stana Leeja in Steva Ditka ravno sredi šestdesetih let seveda ni naključje, ob vse naraščajoči družbeni moči in samozavedanju mladine in posledično porušeni družbeni resonanci, so okolju in času primerno tudi striparji ciljali na precej določeno demografsko skupino, ki se je z mladostniškim herojem, ki ima zapovrh vsega še nemalo povsem vsakdanjih problemov, zlahka poistovetila in ključno pripomogla k popularnosti Človeka-pajka. A potreben je bil več kot 25 let trajajoč preprodukcijski proces poln anekdot, težav in stranpoti (ki so vključevale tudi kontroverzno scenaristično zasnovo Jamesa Camerona), da smo leta 2002 dobili prvo kinematografsko prezentacijo znanega superheroja. Deset let pozneje se v kinematografih vrti četrti film o Spidermanu, s katerim se je Sony dokaj hitro (kar zadnje čase postaja nekonvencionalen trend) odločil za ponoven začetek franšize. 


We all have secrets: the ones we keep... and the ones that are kept from us.

Z relativno neizkušenim režiserjem ta reboot ne gre po poti veličine ali radikalnosti, ki sta jo prezentirala Casino Royale in Batman Begins, saj je kljub reinovaciji izvorne zgodbe v filmu moč zaslediti večino temeljev, na katere se je opiral že prvi Raimijev izdelek (ki se mu film tudi pokloni). Dokaj znane dovtipe znanega zgodbovnega konstrukta tokrat predstavi z malce resnejšo, bolj sofisticirano noto, ki subsidiarno botruje nekaterim bolj zapomljivim (že znanim) alegorijam, a hkrati kljub nekaterih vidnejšim hendikepom, uspe vključiti dovolj novih, relativno arbitrarnih elementov, ki jih ne črpa zgolj iz prvotne zasnove znane ikone, temveč tudi iz novejšega serijala stripov v modernejšem vesolju Ultimate z začetka novega tisočletja. Vključevanje že znanih paradigem z mešanico pronicljivejših elementov se izkaže za presenetljivo plodno in hkrati osvežujoče pristno; obe prvini sta namreč v nadvse neposrečenem zaključku prvotne trilogije usodno umanjkali. Četudi se na prvi pogled vnovičen zagon zdi prezgoden, saj je od zadnjega dela minilo vsega pet let (vmes so mnogi imeli to nesrečo, da so za popolno dekonstrukcijo mita videli še neimpresivno in daleč najdražjo Broadwaysko upodobitev, Spider-Man:Turn off the Dark, za katerega glasbo je spisal Bono), je boleče očitno dejstvo, da so se avtorji izpeli, antiklimatičen konec tretjega dela pa je puščal sila malo atributov za prihodnje dele. Nov veter, ki ga je liku vdahnil režiser Marc Webb (spominjamo se ga po debiju  z zelo posrečeno romantično dramo 500 Days of Summer), skupaj s triem uveljavljenih scenaristov, Jamesom Vanderbiltom (Zodiac), Alvinom Sargentom (Spider Man 2) in Stevom Klovesom (Harry Potter) in pokojno producentko Lauro Ziskin, je tako kljub relativno kratkemu času, ki je pretekel od nesuspenzivne trojke, še kako dobrodošel.   



Your father and I were going to change the lives of billions, including mine..

Kljub temu se kritičnim primerjavam s prvotno trilogijo, predvsem zavoljo kratkega razvojnega cikla, ne da izogniti. S precejšno gotovostjo se da namreč trditi, da bi filmu zaleglo da luči sveta ne bi ugledal vsaj še nekaj let (pogodbene in finančne obveznosti, ki se tikajo tudi studijskih pravic, so ustvarjalce prisilile v hiter začetek produkcije), saj je v želji po čim večji arbitrarnosti in konsistentni izvedbi imperativov v izogib določenim proslavljenim momentom (kamor bi z lahkoto uvrstil Benovo smrt), deluje kratkomalo alienacijsko. Kar se da kritična in objektivna percepcija bi znala potemtakem biti še bolj ogrožena za vse, ki so vsaj malo spremljali začetek predprodukcije, kjer je studio, predvsem zaradi zapletov  z donatorji in sponzorji, začetek snemanja izpeljal dobesedno na silo.

Splošno znana premisa (tokrat do ustrezne mere implicirana) o rahlo boemskem dijaku Petru Parkerju (Garfield, za vlogo se je potegoval še Logan Lerman), družbenem izobčencu, ki nekega dne naleti na očetov kovček, poln zapletenih formul in teorij, ki ga vodijo do starega očetovega kolega doktorja Curta Connorsa, znanstvenika v Oscorp korporaciji, ki se (zavoljo osebnih okološčin in svojevrstnih vrednot) osredotoča na medvrstno genetiko, z upanjem da bi odkritja pripeljala do možnosti rekonstrukcije njegove desne roke. V Oscorpu je Peter žrtev pajkovega ugriza, ki mu podari izjemne moči, ki jih po krutem umoru strica Bena, izkoristi v višje dobro. Film v prvi polovici načne mnogo kompleksnih vprašanj, a jih večino eksistenčnih, vključno z zgodbo o Parkerjevih staršev, v drugi polovici popolnoma zavrže (brez dvoma bodo ponovno načeta v nadaljevanj). Tudi na splošno je druga, akcijsko naravnana polovica malce slabša, zavoljo slabe koherence (posledično zaradi hitrega nizanja dogodkov gledalec ne doživi želene emocionalne katarze) in vprašljive motivacije karakterjev in njih dejanj. 


You're a wanted man, Peter Parker.
Vlogo naslovnega protagonista zelo prepričljivo odigra Andrew Garfield, ki je po zaslugi zmožnosti balansiranja komičnih in dramskih momentov (meddrugim je celo sam preučeval gibanje in obnašanje pajkov, kar se njegovemu drugemu jazu vidno pozna), deležen številnih zapomljivih sekvenc in v vlogi dosledno prekaša Tobeya Maguireja. Sicer njegova projekcija lika ni klasičen, distanciran 'piflar', temveč skorajda solipsistično prezentira socialno distanco (povezano s težko preteklostjo) in težavnim navezovanjem kakršnihkoli družbenih stikov ter posledično družbeno nesprejetostjo, kar lik napravi otipljiv in lažje poistovetljiv. Emma Stone pridoda potrebno svežino v vlogi Gwen Stacy (napram Mary Jane bistveno drugačna, bolj samostojna in čustveno močnejša oseba), ki s svojo igralsko karizmo uspešno zakrije do mere presimplistično spisan in ne ravno globok lik, ki ima v prvi vrsti izjemno naravno interakcijo z naslovnim karakterjem. Solidno delo opravi tudi preostala podporna zasedba na čelu z Denisom Learyem, ki v vlogi Gweninega očeta in policijskega inšpektorja, zadolženega predvsem za prijem skrivnostnega, zamaskiranega junaka, doda primerno količino avtoritete, topline, markantnosti, cinizma ter preproste zdrave pameti, ki proti koncu igra nadvse pomembno vlogo. Svoje dodata še dvakratna oskarjevka Sally Field v vlogi tete May, ki liku vdihne nekaj emocionalne globine ter vedno odlični Martin Sheen, v ikonični vlogi strica Bena, personifikaciji vrednostnih naukov ter preproste filozofije delavskega razreda. Manjše razočaranje je glavni nemesis Lizard; sicer ne po zaslugi Rhysa Ifansa (nazadnje smo ga videli v The Five Year Engagement, za vlogo se je meddrugim potegoval tudi Michael Fassbender), ki vlogo tragičnega znanstvenika odigra z pravim emocionalnim vložkom in je v vlogi infamičnega lika povsem verjeten, pri čemer se kar sama ponujajo številna vrednostna ter moralna (sicer docela klišejska) vprašanja o vpletanju znanosti v organska ravnovesja. Do mere je problematičen njegov alter ego, ki mu manjka prave karakterizacije, razvoja in prave motivacije, ki jih podkrepi še ne najboljši CGI. Četudi se film spogleduje z osnovno problematiko klasične štorije Dr Jekyll and Mr. Hyde, tematiko načne površno in pavšalizirano.

Če smo že pri osebnih preferencah bi si sam želel kanček bolj organsko in manj humanoidno obliko tega sovraga, ki je popolnoma računalniško gradiran. Sicer vročim debatam o posebnih učinkih pred samim izzidom ni bilo ne konca ne kraja (Sonyev studio Imageworks ima namreč kar dosti težav s prikazovanjem prave mase snovi in gibanja specifičnih predmetov, kar pride do izraza predvsem med akcijskimi sekvencami), a za razliko od Raimija se je tokrat Webb večinoma zanašal na praktične, kaskaderske vložke in animatroniko, kar daje večini sekvenc bolj plastičen in pristen učinek (čeprav akcija ne dosega ravni razburljivosti iz Spider-Mana 2). Webbov poudarek na dramaturgiji, subinterakciji in minimalizmu se filmu precej pozna predvsem v prvi polovici, ki je namenjena predstavitvi oseb in rekonstrukciji odnosov, kjer režiser osrednji, izmišljen karakter reprezentira skozi prizmo realističnega, (sub)urbanega okolja, ki pridoda k otipljivosti videnega. Glasbena podlaga Jamesa Hornerja je na trenutke prebombastična in resda ni tako zapomljiva kot osrednja tema Danya Elfmana, a k vzdušju vseeno pridoda, skupaj s kanček lucidno fotografijo Johna Schwartzmana, ki pride do izraza predvsem v nočnih prizorih. 


Ready to play God?

Četudi je bil Raimijev stil (ki ga sam osebno ne preferiram) bolj eskapističen, podkrepljen s pocukranimi enovrstičnicami, CGI akcijskimi vložki ter situacijsko komiko in temu primerno nesubstančen, Webb ikoni doda kanček več introspektive ter neprisiljenega simbolizma, celoten ton je resnejši, glavni protagonist bolje razdelan, humor je subtilnejši, pri čemer poklonov stripu ne manjka. Pa najsiboto over-the-top akcija, rahlo klišejski zaplet, govoričenje Spideya ob dvobojih ali cameo vlogica Stana Leeja. Zadovoljiv začetek novega seriala, ki ima velik potencial preseči prvotno trilogijo in se s tem ta večno zapisati v pestro zgodovino slavnega stripovskega junaka.

6/10

1 komentar:

  1. What's Going down i am new to this, I stumbled upon this I have found It positively helpful and it has helped
    me out loads. I hope tto give a contribution &
    aid other customers like itts aided me. Good job.

    my site ... หนังโป๊

    OdgovoriIzbriši